REPOZITORIJ > REZULTATI

Povzetek

Dušik (N) je esencialno hranilo za rast rastlin, ki v največji meri vpliva na količino pridelka. V želji po pridelavi zadostnih količin hrane za potrebe stalno naraščajoče populacije ga kmetje intenzivno in pogosto v prekomernih količinah dodajajo v obliki gnojil, kar lahko vodi v potencialne okoljske in zdravstvene probleme ter ekonomsko škodo. V Sloveniji predstavlja onesnaženje podzemne vode z nitrati enega izmed najbolj perečih problemov s stališča kmetijskega onesnaževanja. Spiranja nitrata ni mogoče popolnoma preprečiti, vendar pa z uvajanjem dobrih kmetijskih praks, ki omogočajo večji odvzem N z rastlinami in boljši izkoristek gnojila, lahko to spiranje omejimo.
Namen doktorskega dela je bil s pomočjo sledila v obliki nitratnega N gnojila, obogatenega s težjim N izotopom 15N, slediti migraciji nitrata v sistemu rastlina – tla – podzemna voda in na ta način najti najprimernejšo kmetijsko prakso za gojenje kapusnic, ki ob minimalnem negativnem vplivu na okolje (izgube N) daje optimalen pridelek v smislu količine in kakovosti. Prvič v Sloveniji smo proučevali tudi vpliv uporabe različnih gnojil ter vpliv do sedaj zelo slabo raziskanega dognojevanja in kombinirane uporabe organskih in sintetičnih gnojil na izotopsko sestavo celotnega dušika (δ15N) v zelenjavi in s tem ovrednotili primernost uporabe δ15N v zelenjavi kot orodja za ločevanje med ekološko in konvencionalno pridelano zelenjavo.
Na poskusnem polju smo na primeru mladega zelja (Brassica oleracea var. capitata L.) med seboj primerjali štiri različne prakse gnojenja in namakanja: založno gnojenje s kapljičnim namakanjem, ki pokriva 50 % potreb rastlin po vodi, fertigacijo s kapljičnim namakanjem, ki pokriva 100 % potreb rastlin po vodi, kmetovo prakso, to je založno gnojenje in zalivanje z razpršilcem ter negnojeno kontrolo s kmetovo prakso zalivanja. Gibanju in porazdelitvi nitrata smo sledili s pomočjo analize koncentracij in izotopske sestave celotnega dušika in nitrata v rastlini, tleh, talni raztopini in podzemni vodi. V ta namen smo uvedli metodi za izolacijo nitratnega N iz vzorcev podzemnih vod (metoda z ionskimi izmenjevalci) ter talne raztopine (difuzijska metoda), ki se v Sloveniji pred tem nista uporabljali. Proučevane kmetijske prakse smo ovrednotili na podlagi izračuna masne bilance N (vnosi–iznosi) ter kakovosti pridelka glede na vsebnost nitrata.
Vpliv različnih gnojil na δ15N v pridelku smo proučevali na primeru lončnega poskusa s solato (Lactuca sativa L.), pri katerem smo izvedli sedem različnih obravnavanj, ki so zajemala tako enkratno aplikacijo organskih in sintetičnih N gnojil kot tudi dognojevanje z različno kombinacijo obeh gnojil ter negnojeno kontrolo. Prvič so bile v okviru doktorskega dela določene tudi δ15N vrednosti v 14 vrstah komercialno dostopne konvencionalno in ekološko pridelane zelenjave s slovenskega trga ter δ15N vrednosti v nekaterih sintetičnih in organskih gnojilih, pogosto uporabljenih v Sloveniji, ki naj bi služile kot temeljno izhodišče za nadaljne raziskave.
Rezultati poljskega poskusa niso potrdili postavljene hipoteze, da je fertigacija v kombinaciji s 100 % pokrivanjem potreb rastlin po vodi, najprimernejša praksa za gojenje kapusnic. Pri danih okoljskih pogojih je namreč ustaljena kmetova praksa z založnim gnojenjem ter zalivanjem dan pred in po presaditvi sadik dosegla največji pridelek ob najmanjših izgubah N v okolje in je tako najprimernejša praksa za pridelovanje mladega zelja na obravnavanem tipu tal. Poskus v rastlinjaku je pokazal, da v primeru enkratnega gnojenja z organskimi in sintetičnimi gnojili na podlagi izotopskega zapisa N v rastlini lahko razlikujemo med solato, gnojeno samo s sintetičnim oz. organskim gnojilom, da pa se z dognojevanjem z različno kombinacijo obeh gnojil te razlike zmanjšajo ali celo zabrišejo, tako da na podlagi δ15N v rastlini ni več mogoče zanesljivo ločiti med ekološko in konvencionalno pridelavo. Slednja ugotovitev predstavlja pomemben doprinos k razumevanju obravnavane problematike. Tudi analiza ekološko in konvencionalno pridelane zelenjave s slovenskega trga kaže na to, da se zaradi določenih pomanjkljivosti metode δ15N zapis v pridelku lahko uporablja le kot dodatno, podporno in ne kot edino orodje za kontrolo ekološke pridelave zelenjave.