REPOZITORIJ > REZULTATI

Doktorska disertacija

Normobarična hipoksija: metabolni odzivi po 10-dnevni hipoksični izpostavitvi

Avtor(ji): Mojca Amon (Avtor), Igor Mekjavić (Mentor), Ian MacDonald (Somentor), Ola Eiken (Somentor)

Datum zagovora: 20.12.2012

Organizacija: MPŠ - Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana

PID: 20.500.12556/ReVIS-13614

Ogledi: 4 | Prenosi: 5

Povzetek

Cilj pričujoče raziskave je bil proučiti učinek izpostavitve normobaričnemu
hipoksičnemu okolju na izbrane metabolne odzive zdravih posameznikov v času
mirovanja. Cilj raziskave je bil dosežen na podlagi dveh različnih, spodaj opisanih študij.
Namen Študije I je bil ovrednotiti učinek normobarične hipoksije, navadno v uporabi
kot višinski trening, na metabolizem. Preiskovali smo metabolne odzive po 10 dneh
hipoksične izpostavitve enajstih zdravih, aerobno treniranih posameznikov z normalno
telesno težo.
Namen Študije II je bil ovrednotiti predlagano povezanost procesa hujšanja z višinsko
izpostavitvijo. Preiskovali smo metabolne odzive po 10 dneh hipoksične izpostavitve pri
osmih posameznikih s prekomerno telesno težo.
V obeh študijah smo ovrednotili učinek 10-dnevne normobarične hipoksične
izpostavitve na metabolizem. Pri obeh študijah smo uporabili enako metodologijo. Da
smo izključili potencialno vpletene dejavnike telesne aktivnosti ali spremenjene prehrane
so vsi preiskovanci 2 x 10 dni živeli v nadzorovanem okolju. Fiziološke odgovore
hipoksične izpostavitve (normobarična HIPOKSIJA; simulirana nadmorska višina od
2800 m do 3400 m) smo primerjali z odgovori po 10-dnevni normoksični izpostavitvi
(normobarična NORMOKSIJA). Študije so bile izvedene v infrastrukturi Olimpijskega
športnega centra Planica na nadmorski višini 940 m. Protokol obeh študij je zajemal dva
križnovezana protiutežna poskusa. Med obema poskusoma vsake študije je bilo 3-
tedensko obdobje prekinitve – “izpiranja učinkov”. Med 10-dnevno izpostavitvijo je bila
omejena telesna aktivnost preiskovancev na zgornjo dovoljeno aktivnost prosto gibanje
po stanovanju (brez izjemnejših telesnih naporov). Preiskovanci so bili ves čas pod
strokovnim nadzorom. Prav tako smo nadzorovali celodnevni energetski vnos
posameznikov. Pred in po vsaki 10-dnevni izpostavitvi smo opravili metabolni tolerančni
test (MTT) za preiskovanje vplivov hipoksije na metabolne odzive po hranjenju. Izmerili
smo metabolno energetsko porabo v mirovanju (REE), metabolne dejavnike (krvni
sladkor, GLP-1, inzulin, kateholamine, grelin, peptid-YY in leptin), črevesni pretok,
subjektivno oceno apetita na tešče in v času dveh ur po hranjenju.
Študija I: Rezultati so pri posameznikih z normalno telesno težo (73.0±7.7 kg;
23.7±4.0 let, ITM 22.2±2.4 kg·m-2) pokazali značilno zmanjšano telesno težo po obeh 10-
dnevnih izpostavitvah (NORMOKSIJA:-0.7±0.2 kg; HIPOKSIJA:-0.9±0.2 kg). Opazili
smo povečanje celotne telesne maščobe po NORMOKSIJI (0.23±0.45 kg), medtem ko po
HIPOKSIJI ni bilo značilnih sprememb v masi maščobnega tkiva (0.08±0.08 kg).
HIPOKSIJA je povečala metabolno energetsko porabo v mirovanju (REE) in minutno
ventilacijo (!") v mirovanju. Med HIPOKSIJO se je zmanjšal energetski vnos, kar so
deloma potrdile tudi povečane vrednosti leptina (hormona sitosti) pri posameznikih z
normalno telesno težo. Opazili smo trend povišanih vrednosti krvnega sladkorja in
povišanih vrednosti inzulina po HIPOKSIJI.
Študija II: Rezultati so pokazali pri posameznikih s prekomerno telesno težo
(125.0±17.7 kg; 30.5±11.1 let, ITM 37.6±6.2 kg·m-2) značilno izgubo telesne teže po 10-
dnevni HIPOKSIJI in ne po enako trajajoči NORMOKSIJI. Po neprekinjeni 10-dnevni
hipoksični izpostavitvi smo opazili povečano metabolno energetsko porabo v mirovanju
(REE). Rezultati so nakazovali zmanjšan energetski vnos, ki je bil podprt z opaženimi
višjimi vrednostmi peptida-YY (PYY) po HIPOKSIJI.
S pričujočujočo raziskavo smo ugotovili, da je 10-dnevna normobarična hipoksična
izpostavitev značilno povečala metabolno energetsko porabo (REE) v mirovanju tako pri
zdravih posameznikih z normalno telesno težo kot tudi pri posameznikih s prekomerno
telesno težo. Čeprav subjektivna ocena sitosti ni pokazala značilne spremembe apetita po
hipoksiji, lahko sklepamo, da je trend povišane vrednosti leptina v Študiji I in trend
povečane vrednosti PYY v Študiji II deloma odgovoren za opažen zmanjšan eneretski
vnos v času 10-dnevne HIPOKSIJE. Razen povečanih vrednosti krvnega sladkorja in
inzulina po 10-dnevni HIPOKSIJI, ni bilo značilnih sprememb številnih krvnih
parametrov ali črevesnega pretoka. Glede na rezultate predstavljenih študij lahko
povzamemo, da ima HIPOKSIJA sama po sebi učinek na telesno težo pri posameznikih z
normalno kot tudi pri posameznikih s prekomerno telesno težo. To je zelo verjetno zaradi
povečane metabolne energetske porabe (REE) in povečanega dela respiratorne
muskulature, ki je povezano s povečano minutno ventilacijo v HIPOKSIJI.

Priloge

Citiraj to delo