REPOZITORIJ > REZULTATI

Povzetek

Živo srebro je toksičen element, ki se zaradi svojih fizikalno-kemijskih lastnosti širi po
okolju, zato ga najdemo v različnih ekosistemih, vključno z vodo, zrakom, zemljo in
biološkimi sistemi. Naravni krogotok živega srebra se začne pod zemeljsko skorjo, kjer se
dviga na površje in sprošča v zrak prek vulkanske aktivnosti. Svoj cikel živo srebro konča
z ponovnim odlaganjem v geosfero, kjer lahko cikel ponovno začne na začetku.
Zgodovinsko gledano je bilo živo srebro uporabljeno kot fungicid, kot katalizator v
različnih kemičnih procesih in pri amalgamaciji. K prisotnosti živega srebra v okolju
bistveno prispeva človekova dejavnosti. Oblike, količine, vzroki in poti živega srebra med
krogotokom se lahko razlikujejo in so predmet številnih znanstvenih raziskav.
Ena ključna značilnost živega srebra je ta, da ima sedem stabilnih izotopov. Ti izotopi
se lahko med potekom pretvorb v okolju različno porazdelijo med reaktante in produkte.
Zaradi različnih reakcij v različnih okoljih imajo posamični ekosistemi ali podsistemi
lahko povsem svoj izotopski podpis. Ta edinstveni izotopski prstni odtis omogoča sledenje
izvorom živega srebra ter razumevanjem procesov pretvorb kot naprimer fotokemično
induciranje ali metilacja.
Idrijska regija je onesnažena z živim srebrom zaradi več stoletij dolge rudarske
dejavnosti. Visoke ravni živega srebra so prisotne vse do Tržaškega zaliva. Izziv je
razlikovati prispevek rudarjenja, naravnih virov, transporta na dolge razdalje ter drugih
virov, ki so vsak v različni meri prispevali k tej onesnaženosti. Za razumevanje kroženja
živega srebra v idrijski regiji so bile v okviru te naloge izvedene raziskave njegovih
izotopov v rudi, v tleh in v lišajih na širšem območju Idrije.
Prvi del raziskav se je osredotočil na vsebnost živo srebro v zraku z uporabo
presajenih in in-situ lišajev na treh mestih v Sloveniji: Idriji, območju s zgodovinskim
onesnaženjem zaradi rudarjenja živega srebra; Anhovu, ki vsebuje cementarno, še en vir
živega srebra; in Pokljuki, naravnem parku. Raziskavaje imela za cilj razumeti vedenje
živega srebra z uporabo lišajev kot biomonitorjev, pri čemer je bil poudarek predvsem na
merjenju stabilnih izotopov. Rezultati so pokazali, da izotopska sestava živega srebra
izkazuje izrazito sezonsko nihanje, pri čemer so v zimskem času v lišajih prevladovali lažji
izotopi, poleti pa težji izotopi. Enaka nihanja kot v lišajih so bila opažena tudi v
atmosferskih delcih.
Drugi del raziskave je bil usmerjen v ugotavljanje izotopskega prstnega odtisa živega
rebra v idrijskem rudniku. Izsledki so pokazali, da je izotopska sestava v rudniku,
predvsem glede na masno odvisne frakcionacije zelo široka, korelacije med različnimi
vrstami rude, ležišči rude ali geološkimi obdobji, iz katerih izvirajo, pa so šibke. To kaže,
da je tvorba rude živega srebra v rudniku kompleksen proces, sledenje le tega pa zato
oteženo.
Kompleksnost heterogenosti živega srebra se je pokazala tudi v analizah tal iz Idrije
in dolvodno ležečega Anhovega. Tla iz Idrije kažejo velik razpon vrednosti, kar je najbrž
povezano z različnimi rudami, ki so bile izkoriščane v različnih obdobjih delovanja
rudnika, medtem ko je ta odtis veliko bolj homogen na poplavnih ravnicah v Anhovem.