REPOZITORIJ > REZULTATI

Povzetek

Vesoljski očesni sindrom (ang. Spaceflight-Associated Neuro-ocular Syndrome; SANS) ogroža načrtovane prihodnje misije na Luno in Mars. Natančne etiologije sindroma še ne poznamo, a obstaja več dejavnikov, povezanih z vesoljskimi leti, ki bi lahko prispevali k njegovemu nastanku. V doktorski disertaciji smo s simulacijo ambientalnih razmer na Mednarodni vesoljski postaji (ang. International Space Station; ISS) opredelili učinek statične vadbe in hiperkapnije na vrednost očesnega tlaka (ang. intraocular pressure; IOP) pri mlajših moških ter moških in ženskah povprečne starosti astronavtov. S simulacijo pričakovanega okolja v prihodnjih vesoljskih habitatih smo ovrednotili tudi vpliv hipoksije na mrežnične žile.
Delo smo izvedli v seriji štirih raziskav:
Raziskava 1: Vpliv telesnega položaja in hiperkapnije na IOP med vadbo pri mlajših moških. Za primerjavo učinka položaja telesa [tj. sede, leže na hrbtu z nagnjenostjo glave 6° navzdol (6°HDT); leže na trebuhu 6°HDT], vadbe in hiperkapnije na IOP smo preiskovancem (N = 10; starost = 22,5 ± 3,1 leta) izmerili IOP med submaksimalno izometrično vadbo s stiskom pesti, medtem ko so dihali normokapnično ali hiperkapnično (FiCO2 = 0,01) plinsko mešanico.
Raziskava 2: Vpliv vadbe in hiperkapnije na IOP pri starejših moških. Da bi ocenili učinek starosti, vadbe in hiperkapnije na spremembe IOP pri osebah povprečne starosti astronavtov, smo preiskovancem (N = 10; starost: 57,8 ± 6 let) izmerili IOP med počitkom in med izometrično vadbo (stisk pesti) v položaju leže na trebuhu 6°HDT, medtem ko so dihali normokapnično in hiperkapnično (FiCO2= 0,01) plinsko mešanico.
Raziskava 3: Vpliv spola na IOP med vadbo pri osebah povprečne starosti astronavtov. Preiskovankam (N = 12; starost: 53,4 ± 5,1 let) in preiskovancem (N = 12; starost: 57,7 ± 5,2 let) smo izmerili IOP med akutno izometrično vadbo (stisk pesti) v položaju leže na trebuhu 6°HDT.
Raziskava 4: Vpliv starosti in hipoksije na premer mrežničnih žil. Da bi ocenili učinek starosti in hipoksije na premer mrežničnih žil, je 11 odraslih (starost: 40,1 ± 4,1 leta) in 8 otrok (starost: 9,3 ± 1,3 leta) en dan preživelo v normobarični normoksiji in en dan v normobarični hipoksiji (približno 3000 m nadmorske višine).
Z raziskavami smo ugotovili: i) da je IOP znatno višji v položaju leže na trebuhu 6°HDT kot v položaju sede ali v položaju leže na hrbtu 6°HDT in ii) da niti vadba niti hiperkapnija ne vplivata pomembno na IOP pri mlajših moških v katerem koli od preučevanih treh položajev (raziskava 1). Izkazalo se je, da je IOP pri starejših moških zaradi izometrične vadbe v položaju leže na trebuhu 6°HDT znatno višji in da ga hiperkapnija dodatno zviša (raziskava 2). Vrednost IOP med vadbo v položaju leže na trebuhu 6°HDT je bila pri moških in ženskah primerljiva (raziskava 3). Normobarična hipoksija je znatno povečala premer mrežničnih žil tako pri odraslih kot pri otrocih, a med skupinama ni bilo statistično značilnih razlik (raziskava 4).
Na podlagi rezultatov zaključujemo, da na IOP pomembno vpliva položaj telesa, medtem ko vpliva spola ne moremo potrditi. Vrednost IOP je v položaju leže na trebuhu 6°HDT podobna vrednosti IOP, izmerjeni kmalu po vstopu v mikrotežnost, kar nakazuje, da je za simulacijo očesnih sprememb, ki se pojavijo v akutni mikrotežnosti, bolj primeren položaj leže na trebuhu 6°HDT kot položaj leže na hrbtu 6°HDT. Izometrična vadba in hiperkapnija pomembno vplivata na IOP pri starejših moških, medtem ko na IOP pri mlajših moških nimata vpliva. To nakazuje, da na nastanek vesoljskega očesnega sindroma morda vpliva starost. Izsledki raziskave 4 potrjujejo tudi, da so odrasli in otroci podobno občutljivi na spremembe delnega tlaka kisika v okolju.