REPOZITORIJ > REZULTATI

Doktorska disertacija

Vedenjska termoregulacija: vpliv termalnih in netermalnih dejavnikov

Avtor(ji): Urša Ciuha (Avtor), Igor B. Mekjavić (Mentor), Ola Eiken (Somentor)

Datum zagovora: 22.06.2015

Organizacija: MPŠ - Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana

PID: 20.500.12556/ReVIS-15079

Ogledi: 1 | Prenosi: 0

Povzetek

Pričujoča teza je ovrednotila prispevek termalnih in netermalnih dejavnikov k zaznavanju toplotnega udobja in dalje vpliva na vedenjsko termoregulacijo. Vsaka od štirih ločenih študij je bila osredotočena na proučevanje specifičnega dejavnika, ki bi potencialno lahko vplival na spremembo toplotnega udobja.
Glavnim študijam teze (študije 1 do 4) je bila skupna metodologija, s katero je bilo določeno območje kožnih temperatur, zaznanih kot toplotno udobnih. Karakteristike območja toplotnega udobja v študijah so bile ocenjene s pomočjo termoregulacijskega oblačila. Subjekti so bili med eksperimentom oblečeni v termoregulacijsko oblačilo, v katerem se je temperatura vode spreminjala sinusoidno med 10 do 50°C. Preiskovancem je bilo naročeno, da vzdržujejo temperaturo vode znotraj termoregulacijskega oblačila v območju toplotnega udobja s pritiskanjem na daljinski upravljalnik. Temperatura vode je tekom enournega eksperimenta z vzdrževanjem toplotnega udobja ustvarjala nihanje. Razmik v nihanju temperature je bil definiran kot območje toplotnega udobja.
Študija 1 je proučevala hipotezo o vplivu hipoksije na območje toplotnega udobja in o vplivu telesne aktivnosti na modifikacijo sprememb, povezanih s hipoksijo. 14 zdravih moških preiskovancev je bilo izpostavljenih 10-dnevni normobarični hipoksiji s frakcijo kisika (FO2) v zraku, vzdrževano na 0,139 ± 0,003. Preiskovanci so bili naključno dodeljeni skupini (LH), ki ni izvajala nobene telesne aktivnosti med 10-dnevno izpostavitvijo hipoksiji (N=6), ali skupini (LH-TH), ki je trenirala dvakrat dnevno po eno uro, na 50% vnaprej določene hipoksične maksimalne zmogljivosti (N=8). Podskupina preiskovancev (N=5) je izvedla eksperimente med izpostavitvijo normobarični nomoksiji (kontrolna skupina). Vedenjska termoregulacija je bila proučevana v kontrolni skupini v normoksičnih pogojih ter v LH in LH-TH skupini po 24 urah ter 216 urah izpostavitve hipoksiji. Zgornje in spodnje meje območja toplotnega udobja so bile določene s pomočjo termoregulacijskega oblačila, kot opisano zgoraj. Med eksperimentom je bila merjena kožna temperatura in temperaturni gradient med podlaktjo ter konico kazalca na roki ter temperaturni gradient med meči in palcem na nogi. Nobena od karakteristik območja toplotnega udobja ni razkrila signifikantnih razlik med skupinama LH ter LH-TH ter med kontrolno skupino, 24-urno ter 216-urno izpostavitvijo hipoksiji. Dolgotrajna izpostavitev hipoksiji ne vpliva na meje in razpon območja toplotnega udobja.
Študija 2 je ocenjevala ločen in skupen vpliv neaktivnosti in hipoksije na vedenjsko termoregulacijo s proučevanjem na enajstih zdravih, mladih in normotermičnih moških preiskovancih. Preiskovanci so sodelovali v treh 21-dnevnih intervencijah, z vsaj trimesečnim razmikom med vsako: 1) Hypoxic ambulatory confinement (HAMB; fraction of oxygen in the inhaled gas, FiO2=0,141 ± 0,004; partial pressure of oxygen in the inspired gas, PiO2=90,0 ± 0,4; ~4000 m simulated altitude), 2) Hypoxic bedrest (HBR; FiO2=0,141 ± 0,004; PiO2=90,0 ± 0,4; ~4000 m simulated altitude), and 3) Normoxic bedrest (NBR; FiO2=0,209; PiO2=133,1 ± 0,3). V vsaki od treh kampanj so bile meritve izvedene 5 dni pred intervencijo ter na 10. in 20. dan intervencije. Nobena od karakteristik območja toplotnega udobja ni pokazala signifikantnih razlik med hipoksično ambulatorno skupino, hipoksično neaktivno skupino in normoksično neaktivno skupino ali razlik med različnimi dnevi izvedbe meritev. Rektalna temperatura je bila med eksperimentom stabilna, medtem ko je kožna temperatura narasla v vseh eksperimentalnih pogojih. Kožna temperatura ni razkrila nobenih razlik med eksperimentalnimi pogoji in različnimi dnevi izvedbe meritev. Preiskovanci so zaznavali regulirano temperaturo kot udobno in nevtralno ali toplo. Hipoksična neaktivnost ne predstavlja ogrožajočega dejavnika za toplotno udobje.
Študija 3 Študija je proučevala vpliv netermalnih dejavnikov (hipoksije in neaktivnosti) na termoregulacijo. Preiskovanci so bili vključeni v serijo eksperimetnov v obdobju enega leta. Rezultati preteklih raziskav nakazujejo, da lahko sezonska nihanja v dolžini dneva in jakosti svetlobe vplivajo na cirkadiarni ritem in tudi na določene karakteristike termoregulacije. Pričujoča študija je proučevala značilnosti vedenjske termoregulacije tekom dveh letnih časov, še posebno vpliv na zaznavanje toplotnega udobja. Dvanajst preiskovancev je sodelovalo v treh eksperimentih, ki so se odvijali v oktobru 2012 (T1), aprilu 2013 (T2) in v oktobru 2013 (T3). Rektalno temperaturo in temperaturo kože smo spremljali vsako minuto, prav tako so preiskovanci vsakih 10 minut podali oceno toplotnega udobja in temperaturne percepcije. Območje toplotnega udobja je variiralo od 6,0 °C pri T1, 8,3 °C pri T2 in 11,4 °C pri T3, s signifikantno razliko med T1 in T3. Razlika v toplotni percepciji med T1 in T3 je bila poročana za eksperimenta, ki sta bila izvedena v istem letnem času. Zaključujemo, da letni čas ne vpliva na percepcijo toplotnega udobja, v kolikor so meritve izvedene v spomladanskem in jesenskem času, kot v primeru pričujoče študije.
Študija 4 je ocenjevala regionalno toplotno udobje moških (N=8) in žensk (N=8). Preiskovancem je bilo naročeno, da vzdržujejo toplotno udobje z reguliranjem temperature vode znotraj termoregulacijskega oblačila. Preiskovanci so v ločenih eksperimentih regulirali temperaturo celotnega telesa ali specifičnih telesnih regij, kot so roke, noge, sprednji del trupa, zadnji del trupa, dlani, podplatov in glave. Razpon reguliranih temperatur ni razkril razlik med moškimi in ženskami ter proučevanimi telesnimi regijami. Ženske so med reguliranjem temperature nog (ženske: 35,2 ± 0,7 °C, moški: 34,6 ± 0,8 °C; p<0,05) in celotnega telesa (ženske: 35,1 ± 0,4 °C, moški: 34,3 ± 0,6 °C; p<0,01) vzdrževale višjo povprečno kožno temperaturo v primerjavi z moškimi, pri katerih je bila odkrita večja variabilnost želenih temperatur za ti regiji. Toplotno udobje žensk je bilo povezano z višjo povprečno kožno temperaturo, izmerjeno med reguliranjem temperature nog in celotnega telesa.
Študija 5 (dodatek D) je proučila pomen toplotnega udobja pri ocenjevanju zaščitnih oblačilnih sistemov za ekstremne razmere. Ocenila je učinkovitost dveh ohlajevalnih strategij med simulirano izvidniško misijo. Deset moških preiskovancev je sodelovalo v štirih eksperimentih, med katerimi so med hojo po tekoči preprogi (45 °C, 20 % relativne vlage) nosili tovor skupne teže 35 kg; dve 50-minutni hoji sta bili prekinjeni z 20-minutnim počitkom. Aktivno ohlajanje (AC), doseženo z modifikacijo oblačil v kombinaciji z ventilacijskim jopičem, je bilo primerjano s pasivnim ohlajanjem (PC), doseženim z modifikacijo oblačil v kombinaciji z delnim odstranjevanjem oblačil, pršenjem z vodo in ventiliranjem telesnih površin med počitkom. Ohlajevalni strategiji sta bili primerjani z golim pogojem (NC) in pogojem, pri katerem so preiskovanci nosili polno bojno opremo brez dodatnega ohlajanja (FP). Med hojama je bila kožna temperatura nižja in toplotni tok višji v AC pogoju, medtem ko je bil med počitkom toplotni tok višji v PC pogoju. V NC pogoju je bila kožna temperatura višja kot v ostalih eksperimentalnih pogojih. V FP pogoju sta bila rektalna temperatura in srčni utrip višja kot v ostalih pogojih. Preiskovanci so pri FP pogoju v primerjavi z ostalimi pogoji temperaturo okolja zaznavali kot višjo ter temperaturno manj udobno, kot tudi manj udobno z vidika nošenja oblačil. Ohlajevalni strategiji sta bistveno izboljšali evaporativno ohlajanje ter s tem toplotno stanje in udobje. Štirje preiskovanci niso zaključili FP pogoja zaradi znakov vročinske izčrpanosti.

Priloge

Citiraj to delo