Ogledi: 3 | Prenosi: 0
Tkivno inženirstvo je veda, ki skuša s kombiniranjem treh osnovnih komponent, celično ogrodje, stimulativne substance in celice, regenerirati poškodovano tkivo. Zaradi omejene sposobnosti samoregeneriranja so za zdravljenje večjih defektov tridimenzionalna ogrodja ključnega pomena. Ta služijo kot začasni ekstracelularni matriks, ki zadržuje celice na mestu poškodbe in jih skuša stimulirati k tvorbi novega tkiva. Za uspešno regeneracijo kostnega tkiva imajo prednost ogrodja, ki spodbujajo tvorbo kosti podobnega minerala hidroksiapatita.
Namen študije je bil pripraviti tridimenzionalno celično ogrodje z visoko stopnjo bioaktivnosti oz. sposobnostjo stimuliranja tvorbe kostnega tkiva. Prav tako smo pri oblikovanju celičnega ogrodja skušali v največji meri posnemati zdravo kostno tkivo, tj. strukturo, mehanske lastnosti, stopnjo razgradljivosti.
V predstavljeni študiji smo uporabili močno bioaktiven anorganski material – nanodelce bioaktivnega stekla (BS). Kljub prednostim pred drugimi bioaktivnimi anorganskimi materiali je tudi bioaktivno steklo, oblikovano v 3D porozno celično ogrodje, krhko in med degradacijo alkalno. Zato smo delce bioaktivnega stekla združili z dvema vrstama polimera in pripravili a) porozno tridimenzionalno ogrodje, uporabno po potrebi (»off the shelf«), in b) hidrogel, ki bi ga bilo mogoče v defekt vnesti z vbrizganjem. V prvem primeru smo uporabili naravni polimer gelanski gumi (GG), ki je ekonomsko dostopen, enostaven za uporabo in biokompatibilen, v drugem pa sintetični polimer, modificirani polietilen glikol (PEG-SH)₄. Oba polimera sta razgradljiva, zato primerna za pripravo začasnega celičnega ogrodja, vendar pa sta bioinertna.
S tehniko fazne separacije z zmrzovanjem in sublimacijo (»freeze drying«) smo pripravili kompozitna celična ogrodja GG-BS z visoko poroznostjo. Porozne strukture smo pridobili iz ustrezno zamreženih hidrogelov gelanskega gumija, ki smo jim dodali različne dodatke dvokomponentnega (BS-A: SiO₂-CaO) ali štirikomponentnega (BS-B: SiO₂-CaO-Na₂O-P₂O₅) bioaktivnega stekla. V nadaljevanju smo preučevali vpliv kemijske sestave BS na lastnosti kompozitnih ogrodij. BS-B je negativno vplivalo na strukturo in poroznost sušenega kompozitnega ogrodja, kar se je kazalo tudi v slabših mehanskih lastnostih in hitrejši degradaciji v primerjavi s kompoziti, ki so vsebovali BS-A. Zaključili smo, da je v nadaljevanju študije smiselno izključiti uporabo BS-B. Želeno velikost por in njihovo porazdelitev smo dosegli v suhih kompozitnih ogrodjih, ki so vsebovala do 50 % BS-A. V kompozitih z visokim deležem BS se je poroznost močno zmanjšala. Kljub modificiranemu postopku priprave ogrodja z visokim deležem BS nismo dosegli izboljšanja.
V nadaljevanju smo pripravili kompozitna ogrodja Au-(PEG-SH)₄-BS v obliki hidrogela, ki ga je na mesto defekta mogoče vnesti z vbrizgavanjem, saj želira v trenutku *in situ* ob dodatku ustreznega zamreževalca. Dodatek BS delcev je ugodno vplival na viskoelastične lastnosti hidrogela, hkrati pa je prispeval k sposobnosti tvorbe hidroksiapatita.
Obe pripravljeni kompozitni ogrodji sta bili dokazano bioaktivni in sta zmanjšali problematično alkalnost BS delcev ob razgradnji z znižanjem hitrosti difuzije Ca²⁺ ionov skozi polimerno matrico, kar je rezultiralo v izboljšani biokompatibilnosti (citotoksični testi). Prav tako sta obe kompozitni ogrodji izkazali zadovoljive mehanske lastnosti. Stopnja degradacije kompozitnih ogrodij je bila ocenjena na nekaj dni pri Au-(PEG-SH)₄-BS do nekaj mesecev pri GG-BS. Med oceno degradacije smo ugotovili, da je del izgubljene mase nadomestila precipitacija hidroksiapatita zaradi prisotnosti bioaktivnih delcev v kompozitu.
Z ustrezno kombinacijo materialov smo torej dosegli izboljšanje lastnosti obeh komponent kompozita, polimera in bioaktivnega stekla.
biomateriali kompozitna ogrodja tridimenzionalna celična ogrodja nanodelci bioaktivnega stekla porozne strukture