Ogledi: 1 | Prenosi: 0
V zadnjih letih se je izoblikovalo stališče, da je interakcija med nanodelci in membrano odvisna od interakcij z biomolekulami, npr. od proteinske korone, ki je sestavljena iz proteinov in ki naj bi preprečevala neposreden stik površine nanodelcev z membrano. Ker pa je vezavna afiniteta proteinov do površine nanodelcev različno velika, je vezava reverzibilna1, zaradi česar obstaja verjetnost, da je del površine nanodelcev nepokrit in da lahko torej ta isti del neposredno interagira z membrano.
Po drugi strani pa tudi oblečeni nanodelci verjetno prej ali slej interagirajo z membrano neposredno. Oblečeni v proteinsko korono sicer v celico vstopajo po ustaljenih, energijsko odvisnih poteh, a se v procesu endocitoze nakopičijo v lizosomih, kjer se korona zaradi prisotnih encimov in nizkega pH razgradi. Čeprav opazimo puščanje lizosomske membrane, včasih tudi apoptozo2, pa pravi mehanizem še vedno ostaja nepojasnjen.
Med različnimi nanodelci TiO2 spadajo zagotovo med najpogostejše. TiO2 je namreč na splošno zelo razširjen material. Pri mletju dobimo poleg večjih mikronskih delcev še skoraj tretjino delcev nano velikosti. Več kot tretjino milijona tone se ga porabi samo v hrani kot netoksični prehrambni pigment, dodatno pa še vsaj toliko v barvni in kozmetični industriji. Kljub razširjenosti pa njegova potencialna toksičnost še vedno ni jasna, mehanizem je še vedno neznan.
Ker je pomembna lastnost TiO2 tudi fotokatalitičnost, smo tekom našega dela želeli razumeti mehanizem fototoksičnosti v fizioloških pogojih, torej v prisotnosti proteinov. Viabilnost modelnih celic, MCF-7, smo zato raziskovali v prisotnosti fotovzbujenih TiO2 nanocevk in s fluorescenčno ter EPR spektroskopijo spinskega lovljenja ugotovili, da je za fototoksičnost ključen del nepokrite površine samih nanocevk. Ugotovili smo, da je fototoksičnost torej določena z razmerjem med koncentracijo nanodelcev in proteinov.
Varno uporabo TiO2 nanodelcev bi torej lahko dosegli, če bi samo površino nanodelcev modificirali z ligandi ali polimeri. Nasprotno pa bi lahko učinek fototoksičnosti, npr. pri fotodinamični terapiji raka, optimizirali z doosvetljevanjem z UV-A ob hkratnem zmanjševanju koncentracije proteinov.
Še bolj natančno smo toksičnost TiO2 nanocevk v našem delu raziskovali preko vpliva na samo membrano, tako celično kot modelno. TiO2 nanocevke smo v prvem koraku površinsko funkcionalizirali ter v nadaljevanju fluorescenčno označili. Uspešnost označevanja smo potrdili z uporabo različnih spektroskopij (infrardeča spektroskopija, spektroskopija izgub energije elektronov, fluorescenčna spektroskopija). V nadaljevanju so nam fluorescenčno označene cevke omogočile uporabo različnih fluorescenčnih spektroskopskih, mikroskopskih ter mikrospektroskopskih tehnik pri samem preučevanju interakcij cevk z membrano. Pokazali smo, da TiO2 nanocevke povzročijo razpad modelne lipidne membrane brez prisotnosti proteinov. S fluorescenčno mikrospektroskopijo (FMS) smo v kombinaciji s tehniko fluorescenčnega prenosa energije (FRET) lahko razkrili kopičenje TiO2 nanocevk na sami membrani. Ugotovili smo tudi, da se agregati nanocevk oblečejo v membranske lipide in z difuzijo v okolico odnašajo lipide ter tako destabilizirajo membrane. Zmanjšana afiniteta TiO2 do lipidov bi torej lahko preprečila razpad membrane, nanotoksičnost pogosto uporabljenega nanomateriala pa bi bila tako znižana ali morda povsem odpravljena.
toksičnost fototoksičnost biološki sistemi serumski proteini nanocevke proteinska korona