Ogledi: 2 | Prenosi: 0
Živo srebro (Hg) je strupena kovina, ki je naravno prisotna v zemeljski skorji. Dejavnosti, kot so rudarjenje Hg, kurjenje fosilnih goriv ter raba Hg v industrijskih procesih in produktih, so mobilizirale večje količine Hg v atmosfero, vode in kopenske ekosisteme. Zaradi kompleksnih biogeokemijskih procesov v okolju in prehajanja med vodo, kopnim in zrakom je Hg prisoten povsod. Ker je elementarni Hg hlapen pri sobni temperaturi in se v atmosferi zadržuje dalj časa, lahko z zračnimi masami potuje na dolge razdalje, zato Hg uvrščamo med globalna onesnažila. Pred kratkim podpisana globalna konvencija, imenovana »Minamata Convention«, izpostavlja negativne vplive Hg na zdravje ljudi in ekosistemov na globalnem nivoju, zato je zmanjševanje emisij Hg v atmosfero med prioritetnimi nalogami. Med pomembne vire, ki prispevajo Hg v atmosfero, spadajo kurjenje fosilnih goriv, zlasti premoga, ter ostale visokotemperaturne tehnologije, kot na primer cementarne in livarne. V zadnjih letih so bile razvite čiste tehnologije, ki so bistveno zmanjšale emisije elementarnega Hg (Hg(0)) v ozračje. Med te spadajo tudi postopki za mokro razžvepljevanje dimnih plinov (RDP). Učinkovitost odstranjevanja se običajno spremlja z meritvami Hg v dimnih plinih, vendar so te meritve drage in zamudne. Prav tako so te metode še vedno v razvoju, zato je primerljivost rezultatov še vedno vprašljiva.
V sistemih WFGD se Hg(0) oksidira in se zato zadrži v raztopini, le majhen del le-tega zapusti WFGD in se nato sprošča v ozračje skozi dimnik. Ker je Hg(0) v plinastem stanju, se v tem procesu razporedi med plinsko in vodno fazo. Z natančnim in kontinuirnim merjenjem raztopljenega elementarnega Hg (dissolved elemental mercury, DEM) je možno spremljati procese oksidacije in redukcije Hg v raztopini RDP. Namen te naloge je bil zato razviti enostavno metodo za merjenje DEM in Hg(II) v raztopini RDP kot potencialnega indikatorja uspešnosti odstranjevanja Hg v RDP.
V naravnih vodah Hg obstaja v različnih oblikah, kot so anorganske Hg spojine (Hg(II)), raztopljeni elementarni Hg (DEM), monometil spojine (MeHg) in dimetil Hg (DMeHg). Te oblike so lahko prisotne v raztopljenih oblikah in/ali adsorbirane na suspendiranih delcih. DEM in DMeHg sta hlapni obliki pri sobni temperaturi. DMeHg se redko nahaja v naravnih vodah, DEM pa lahko predstavlja pomemben delež (do 50 %) celotnega Hg v površinskih vodah. DEM iz površinskih vod prehaja v ozračje, zato predstavljajo vodne površine enega najbolj pomembnih virov Hg v globalno ozračje. Hg(II) spojine, pogosto imenovane kot »reaktivno živo srebro (RHg)«, predstavljajo operativno frakcijo Hg, ki se določa tako, da se v vodnih raztopinah dvovalentne spojine Hg reducirajo s SnCl₂, nastali elementarni Hg pa določamo z metodo atomske absorpcije hladnih par (CV AAS). Metode za določanje DEM v površinskih vodah, kot tudi RHg, še niso standardizirane.
Glavni cilj doktorskega dela je bil razviti in potrditi enostavno kontinuirno metodo za določanje DEM in RHg v naravnih vodah in raztopinah RDP.
Analitske metode, ki se uporabljajo za določanje DEM, običajno temeljijo na odstranjevanju Hg(0) s prepihovanjem, predkoncentriranjem na zlato, desorpcijo s segrevanjem zlatih pasti in uvajanjem par Hg(0) v detektor, ki lahko bazira na atomski absorpciji ali fluorescenci hladnih par Hg(0) (AAS HP ali AFS HP). Metodologije za določanje DEM niso standardizirane, zato je primerljivost rezultatov vprašljiva. Metoda, ki je bila razvita v tem delu, temelji na kontinuirnem pretočnem sistemu, kjer pretoku tekočega vzorca dodajamo dušik. V pretočnem sistemu se Hg(0) razporedi med tekočo in plinsko fazo, po ločitvi teh dveh faz pa elementarni Hg prehaja v AAS HP detektor. Razporeditev Hg(0) med vodno in plinsko fazo je v veliki meri odvisna od sestave raztopine. Kalibracija sistema z uporabo metode standardnega dodatka ni bila možna zaradi reaktivnosti Hg(0) in Hg(II). Za umerjanje pretočne kontinuirne metode smo zato morali uporabiti referenčne meritve, ki bazirajo na kvantitativnem odstranjevanju Hg(0) iz raztopine. DEM pa smo potem izračunali z uporabo faktorja porazdelitve. Optimizirana kontinuirna metoda je natančna, občutljiva in linearna v širokem razponu koncentracij. Uporabnost metode smo testirali na krovu raziskovalne ladje v zahodnem delu Sredozemskega morja, kjer smo potrdili uporabnost metode pri koncentracijah med 20 in 50 pg/L. Metodo smo uporabili tudi pri obratovanju pilotne laboratorijske naprave za RDP, kjer smo potrdili primerljivost rezultatov DEM v razponu med 2 in 300 ng/L.
Metodo smo optimizirali tudi za merjenje Hg(II) ali RHg v raztopini tako, da smo v pretočni sistem dodali še dodatno linijo za vnos kositrovega klorida, ki se uporablja kot reducent. Nastali Hg(0) smo nato merili po principu DEM. Rezultate smo primerjali z referenčnimi meritvami, ki smo jih dobili s kvantitativnim prepihovanjem reduciranega Hg na zlato past in detekcijsko metodo AFS HP.
Metodi za merjenje DEM in Hg(II) smo uporabili za spremljanje prisotnosti obeh oblik v pilotni napravi RDP. Spremljanje prisotnosti obeh oblik je namreč pomembno za razumevanje vpliva različnih fizikalno-kemijskih dejavnikov v raztopini RDP, ki igrajo ključno vlogo pri odstranjevanju Hg v teh napravah. Tovrstne meritve se v praksi ne izvajajo zaradi kompleksnosti, povezanih z matrico vzorca. Natančno razumevanje teh procesov v RDP sicer presega obseg tega doktorskega dela, vendar lahko z gotovostjo potrdimo, da se je analizna metoda pokazala kot primerna za sledenje prisotnosti Hg(0) in Hg(II) v raztopini RDP pri pilotnih poskusih.
Doktorsko delo pa obravnava tudi nekatere pomembne vidike analitskega protokola, ki bistveno prispevajo k negotovosti rezultatov. Ti vključujejo (i) stabilnost DEM in RHg v vodnih vzorcih, (ii) učinkovitost zlatih pasti, ki se uporabljajo za predkoncentracijo Hg(0), in (iii) aspekte pravilne kalibracije.
(i) Obe obliki Hg, DEM in RHg, v vodnih vzorcih sta nestabilni. Pravilno vzorčenje in shranjevanje je zato ključnega pomena za pravilnost rezultatov. Preučevali smo časovno stabilnost pri različni temperaturi in izpostavljenosti dnevni svetlobi. Testirali smo stabilnost DEM in RHg v sladkovodnih in morskih vodah ter raztopinah RDP. Obe obliki sta stabilni pri vseh preiskovanih vzorcih v temi do največ treh ur. Uporaba kislin, kot je HNO₃ z dodatkom AuCl₃, ki jih priporoča literatura, ni priporočljiva, saj prihaja do oksidacije Hg(0). Analize DEM in RHg je torej potrebno opraviti v najkrajšem možnem času oz. na mestu vzorčenja.
(ii) Zlato, ki je naneseno v tankem sloju na nosilcu, kot je SiO₂, je v analitiki Hg najbolj pogosto v uporabi. Žal pa pri daljši uporabi teh pasti prihaja do pasivacije, kar posledično vodi do nižjih in neponovljivih meritev. V tem delu smo zato pripravili nove pasti, kjer je zlato naneseno na Al₂O₃. Dobljeni rezultati so bili izjemno ponovljivi ter neobčutljivi na vlago. Pasivacije pasti v okviru tega doktorskega dela nismo zaznali, kar kaže na veliko potencialno uporabnost teh pasti pri praktičnem delu v bodoče.
(iii) Večina sistemov za kalibracijo detektorjev za merjenje Hg uporablja Hg(0) paro, ki jo odvzamemo z natančnim volumnom iz zaprtih naprav pri določeni temperaturi. Empirične enačbe, ki definirajo koncentracijo Hg pri določenem parnem tlaku in temperaturi, ki so podlaga za umerjanje Hg instrumentov, kažejo odstopanja med 5 in 8 %. Pri našem delu smo preverili kalibracijske naprave z umerjenjem po dveh metodah: s Hg paro ter vodnimi raztopinami certificiranih referenčnih materialov. Naklona umeritvenih premic za obe metodi sta bila identična, zato smo zaradi enostavnosti večino meritev umerjali s Hg(0) paro.