REPOZITORIJ > REZULTATI

Doktorska disertacija

Razvoj debeloplastne oksidne elektronske keramike

Avtor(ji): Rok Rudež (Avtor), Slavko Bernik (Mentor)

Datum zagovora: 06.01.2017

Organizacija: MPŠ - Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana

PID: 20.500.12556/ReVIS-15015

Ogledi: 2 | Prenosi: 0

Povzetek

Sitotisk je tradicionalna tehnologija izdelave debelih filmov elektronskih komponent, integriranih v elektronske naprave. Prednosti te tehnologije so miniaturizacija, hitra in enostavna metoda izdelave kompleksnih struktur in nizki stroški izdelave. Slabosti te tehnike pri pripravi debeloplastne oksidne elektronske keramike sta lahko nizka zelena gostota natisnjenih filmov ter posledično velika poroznost filmov po žganju in pa izhlapevanje hlapnih komponent zaradi velikega razmerja med površino in volumnom debelih filmov. V disertaciji je predstavljen razvoj debeloplastnih varistorjev na osnovi ZnO in termoelektričnih mikrogeneratorjev na osnovi (ZnO)5In2O3 tipa n in Ca3Co4O9 tipa p z uporabo tehnologije sitotiska.
Izdelava debeloplastnih varistorjev z metodo sitotiska kaže dve ključni pomanjkljivosti. Ena je velika poroznost žganih filmov, ki je v veliki meri posledica majhne zelene gostote debelih filmov pred žganjem in povzroči slabše električne lastnosti. V prvem delu doktorskega dela je predstavljen vpliv zviševanja deleža suhe snovi v pasti za sitotisk na povečanje zelene gostote natisnjenih filmov, izboljšanje zgoščevanja in razvoj mikrostrukture in s tem zmanjšanje poroznosti filmov po žganju pri 900 °C 15 minut, kar se pokaže tudi v boljših električnih lastnostih. Predstavljeni in pojasnjeni so rezultati študija vpliva sestave paste glede na uporabljen nosilec, dodatek surfaktanta, veziva in delež suhe snovi (varistorskega prahu) na reološke lastnosti paste in posledično njene lastnosti med tiskanjem in kvaliteto natisnjenega filma. Določena je bila sestava paste z visokim deležem suhe snovi in odličnimi lastnostmi za sitotisk, kar je omogočilo optimalne pogoje pri nadaljnjem razvoju debeloplastnih varistorjev in termoelektrikov.
Zaradi drugega pr
oblema, ki je izhlapevanje Bi 2 O 3 , so nižje temperature ter krajši časi
žganja ustreznejši. Pri takšnih pogojih žganja je prisotnost prostega Bi 2 O 3 , ki povzroči
nastanek taline is s tem boljše zgoščevanje in razvoj mikrostrukture, zaželena. Glede na to
v drugem delu disertacije pojasnim vpliv ustrezne količine dodatka Bi 2 O 3 in razmerja
Sb 2 O 3 /Bi 2 O 3 v začetni sestavi varistorskega prahu na izboljšanje električnih lastnosti
debelop lastnih varistorjev žganih pri 900 °C 15 minut.
V zadnjem delu disertacije predstavim razvoj debeloplastnih termoelektrikov in izzive pri izdelavi debeloplastnih termoelektričnih mikrogeneratorjev s cenovno ugodno metodo sitotiska. Uspešno sem izdelal mikrogeneratorje na osnovi obetavnih oksidnih termoelektričnih materialov, in sicer (ZnO)5In2O3 (Z5I) tipa n in Ca3Co4O9 (Ca349) tipa p. Debeloplastni termoelektrik na osnovi Ca349, žgan pri 920 °C, je imel podobne termoelektrične lastnosti kot masivna keramika Ca349. Mikrogenerator na osnovi Z5I, ki je bil glede na literaturo izdelan prvič, je imel bistveno slabše termoelektrične lastnosti zaradi porozne mikrostrukture kljub žganju pri visoki temperaturi 1350 °C, pri kateri je prišlo do močne reakcije s substratom in sublimacije ZnO, tako da njihov razvoj predstavlja velik izziv.

Priloge

Citiraj to delo