Ogledi: 2 | Prenosi: 0
Priložnostno omrežno kodiranje (angl. opportunistic network coding) je tehnika, ki se jo v zadnjem času raziskuje za povečanje pretoka prometa in posledično izboljšanje delovanja brezžičnih zankastih omrežij. Dobitek omrežnega kodiranja je mogoče nadalje povečati, če se usmerjanje prometa po omrežju izvede z zavedanjem in upoštevanjem uporabe omrežnega kodiranja, katerega cilj je najti in izkoriščati poti s priložnostmi za kodiranje in tako povečati pretok prometa v omrežju.
Cilj doktorske disertacije je pokazati, da je ob upoštevanju uporabe omrežnega kodiranja in informacije o izmerjeni uspešnosti kodiranja prometa mogoče preprečiti zasičenje v omrežju in s tem posredno povečati kodirni dobitek in pretok prometa. S tem namenom predlagamo nov proaktivni usmerjevalni postopek za preprečevanje zasičenja z zavedanjem in upoštevanjem lastnosti omrežnega kodiranja CANCAR, ki omogoča detekcijo trenutno najbolj obremenjenega vozlišča in preprečitev njegovega zasičenja s pomočjo preusmeritve slabše kodiranih prometnih tokov. Na ta način omogoča postopek CANCAR: 1) dodatni kodirni dobitek za preostale dobro kodirane prometne tokove na vozlišču, 2) boljše kodiranje preusmerjenih nekodiranih ali slabše kodiranih prometnih tokov na ostalih vozliščih in 3) manjšo prometno obremenitev na trenutno najbolj obremenjenem vozlišču ter njegovi neposredni okolici.
V disertaciji najprej predstavimo osnove omrežnega kodiranja s poudarkom na uporabi v brezžičnih zankastih omrežjih. S pomočjo enostavnih mrež pokažemo prednosti uporabe omrežnega kodiranja in predstavimo omrežno kodirni postopek COPE za izkoriščanje kodirnih priložnosti, ki se lokalno pojavijo pri enem skoku med vozlišči. Nadalje predstavimo osnove in klasifikacijo postopkov dinamičnega usmerjanja v brezžičnih zankastih omrežjih ter prednosti uporabe usmerjanja z zavedanjem in upoštevanjem lastnosti omrežnega kodiranja s pregledom in ovrednotenjem obstoječih rešitev. Slednje se predvsem osredotočajo na povečevanje priložnosti za kodiranje s pomočjo informacije o topologiji omrežja ter trenutnih prometnih tokovih v omrežju. Večina jih temelji na uporabi reaktivnega izvornega tipa usmerjanja, ki potrebuje najprej zajem informacije za usmerjanje s pomočjo protokola za odkrivanje poti, kar povzroči dodatne zakasnitve. Zato je takšen tip usmerjenja primeren predvsem za promet z manjšim številom prometnih tokov in manjšimi spremembami komunikacijskih vzorcev v omrežju.
Kot alternativno rešitev predlagamo inovativen postopek usmerjanja, imenovan CANCAR, ki deluje na podlagi meritev o uspešnosti kodiranja v omrežju. S pomočjo detektiranja visokih prometnih obremenitev v omrežju in razlikovanja med dobro in slabo kodiranimi prometnimi tokovi omogoča usmerjanje najslabše kodiranega prometa stran od ozkih grl ter s tem preprečevanje zasičenja ter povečevanje števila priložnosti za kodiranje. Predlagana izvedba postopka CANCAR uporablja proaktivno usmerjanje, ki se izkaže kot primernejše za uporabo v kombinaciji z meritvami o uspešnosti kodiranja v omrežju zaradi manjših zakasnitev pri usmerjanju. Takšno usmerjanje je primernejše za uporabo pri prometu z večjim številom prometnih tokov in večjimi spremembami komunikacijskih vzorcev v omrežju. Za računanje optimalnih poti je primeren Dijkstrov usmerjevalni algoritem stanja povezav v kombinaciji z aditivno metriko ETX kot ceno povezav. Postopek CANCAR je neodvisen od uporabljenega omrežno kodirnega postopka, za potrebe ovrednotenja postopka glede na uveljavljeno referenčno rešitev pa smo v doktorskem delu uporabili postopek COPE.
Delovanje usmerjevalnega postopka CANCAR smo ovrednotili z modularno zasnovanim simulacijskim modelom, ki omogoča upoštevanje različnih prometnih vzorcev. Model vsebuje ključne funkcije za potrebe ovrednotenja delovanja omrežja s stališča usmerjanja, vključno z izvirnim modelom uspešnosti paketnega prenosa preko brezžičnih povezav, razvitim za upoštevanje lastnosti brezžičnih povezav pri preučevanju postopkov na omrežnem sloju, kjer je za obvladovanje simulacijske zahtevnosti potrebno zmanjšati število simulacijskih dogodkov. Slednje je še posebej pomembno pri upoštevanju visokih prometnih obremenitev v omrežju, značilnih za preučevanje postopkov omrežnega kodiranja.
Učinkovitost postopka CANCAR ovrednotimo na podlagi primerjave koristnega prometnega pretoka, kodirnega dobitka vozlišč, števila kodiranih paketov, kodirnih priložnosti v prometnih tokovih ter kodirnih priložnosti na vozliščih. Delovanje usmerjanja predlaganega postopka primerjamo z uporabo omrežnega kodiranja v kombinaciji s tradicionalnim postopkom usmerjanja brez upoštevanja lastnosti omrežnega kodiranja. Simulacijski rezultati, pridobljeni na manjši referenčni omrežni topologiji in večjih sintetično generiranih omrežnih topologijah, dokazujejo, da usmerjevalni postopek CANCAR v kombinaciji z dobro poznanim omrežno kodirnim postopkom COPE izboljša učinkovitost uporabe omrežnega kodiranja in dinamičnega usmerjanja v omrežju. Postopek preprečuje prometne preobremenitve in pojav zasičenja omrežja ter zagotavlja večji kodirni dobitek, s čimer dosega bistveno večji pretok prometa in dovoljuje večje prometne obremenitve v omrežju.