Ogledi: 2 | Prenosi: 0
Prenos znanja o uporabi magnetnih nanodelcev iz bazičnih raziskav na področju medicine v mnoge praktične uporabe v različnih tehnologijah bo povzročil veliko potrebo po sintezi velikih količin stabilnih vodnih suspenzij magnetnih nanodelcev železovega oksida. Te se bodo kmalu široko uporabljale predvsem v tehnologijah, povezanih z magnetno separacijo, kot na primer pri čiščenju vode, pri izločanju neželenih mikroorganizmov ali toksinov iz tekočin v prehranski tehnologiji ali kot surovina pri sintezi različnih večnamenskih nanokompozitov, ki spajajo magnetne nanodelce z drugimi uporabnimi materiali ((foto)katalitskimi nanodelci, encimi itd.).
Za uravnavanje površinskih lastnosti nanodelcev in stabilizacijo njihovih vodnih suspenzij lahko uporabimo adsorpcijo aminokislin na njihovo površino. Velik nabor različnih aminokislin bi nam teoretično lahko omogočil spreminjanje površinskih lastnosti nanodelcev, kot je površinski naboj ali dostopnost specifičnih funkcionalnih skupin na njihovi površini, v širokem območju.
V svojem delu sem raziskala pripravo stabilnih vodnih suspenzij nanodelcev železovega oksida z adsorpcijo aminokislin, aspartanske kisline in lizina, na površino nanodelcev. Nanodelce maghemita (γ-Fe2O3) sem sintetizirala z obarjanjem ionov Fe3+/Fe2+ z amoniakom iz vodnih raztopin. Z adsorpcijo aminokislin sem pripravila stabilne vodne suspenzije. Karakterizacija suspenzij je pokazala površinske lastnosti (zeta potencial, hidrodinamske velikosti), ki se niso skladale z osnovnimi mehanizmi adsorpcije aminokislin, kot jih podaja relevantna znanstvena literatura, in ki temeljijo na adsorpciji monosloja molekul. Glavni del disertacije zato predstavlja sistematična študija adsorpcije obeh aminokislin na nanodelce maghemita. Na osnovi direktne analize aminokislin v supernatantih suspenzij nanodelcev in na njihovi površini v odvisnosti od pH z metodo HPLC (tekočinska kromatografija visoke ločljivosti) sem zaključila, da se aminokisline adsorbirajo v obliki molekularnih asociatov. Obe aminokislini se asociirata že v sami vodni raztopini, kar sem potrdila z določanjem osmolalnosti na osnovi meritev znižanja zmrzišča. Prisotnost asociatov bistveno vpliva na lastnosti suspenzij. Izkazalo se je namreč, da je površinska plast asociiranih molekul na površini relativno nestabilna, odvisna od pH in lahko hitro razpade v prisotnosti drugih molekul. Da bi izboljšala stabilnost površinskega sloja molekul na nanodelcih, sem aminokisline med seboj poskusila zamrežiti. Z aktivacijo karboksilnih skupin s karbodiimidom (EDC) sem omogočila reakcijo z amino skupinami sosednjih aminokislin na površini nanodelcev.
Poleg adsorpcije aminokislin na predhodno sintetizirane nanodelce lahko suspenzije pripravimo tudi s sintezo nanodelcev z obarjanjem železovih ionov v prisotnosti aminokisline. Aminokislina v tem primeru pomembno vpliva na nastanek nanodelcev. Aspartanska kislina tvori koordinacijsko spojino s Fe3+ ioni in s tem spremeni mehanizem obarjanja.
železov oksid vodne suspenzije nanodelcev adsorbcija aminokislin nanodelci aminokisline