Ogledi: 0 | Prenosi: 0
Integracija epitaksialnih multifunkcionalnih kompleksnih oksidov z napredno polprevodniško tehnologijo je izjemno pomembna in zaželena, ker omogoča razvoj širokega spektra novih naprav. Prikladen način integracije funkcionalnih oksidov s silicijevim substratom je preko vmesne plasti SrTiO₃ (STO), ki so jo raziskovalci zmožni sintetizirati v epitaksialni obliki in z visoko kristaliničnostjo z uporabo sistema za epitaksijo z molekularnim curkom (ang. molecular beam epitaxy, MBE). Vendar pa proces nanašanja z MBE ni primeren za industrijsko uporabo zaradi njegove počasnosti in težavne kontrole stehiometrije.
Doktorska disertacija obravnava možnost uporabe tehnike pulznega laserskega nanašanja (ang. pulsed laser deposition, PLD) za sintezo epitaksialne STO plasti na Si(001) kot alternativo MBE sintezni poti. PLD omogoča hitrejše nanašanje in enostavnejšo kontrolo stehiometrije pri prenosu materiala s tarče na substrat, obenem pa je kvaliteta tankih plasti, sintetiziranih s PLD, primerljiva s kvaliteto plasti, nanesenih z MBE. Poleg tega so se v zadnjem času na trgu pojavili PLD sistemi, ki omogočajo nanašanje na večje substrate, kar kaže možnost prehoda PLD med industrijske procese v naslednjih nekaj letih.
Začetne študije so temeljile na čiščenju, to je na odstranitvi organskih spojin s površine substrata in desorpciji izvorne amorfne SiO₂ plasti, ki pokriva površino silicija. Epitaksialno rast STO je namreč mogoče doseči samo na kristalinični površini silicija brez ogljika. Raziskoval sem termični in s stroncijem (Sr) kataliziran proces odstranitve izvorne SiO₂ plasti s površine Si. Pokazal sem, da lahko z ustrezno izbranim nosilcem za vzorce in hitrim dvigom temperature nad 1100 °C pripravimo čisto (2×1)+(1×2) rekonstruirano površino Si(001). Tako s termičnim kot s Sr kataliziranim procesom deoksidacije ni bilo mogoče pripraviti čiste površine Si(001), kadar sta bila procesa izvedena pri nižjih temperaturah, ker so se pri reakciji med Si in ogljikom v temperaturnem območju med 730 °C in 1100 °C na površini tvorili β-SiC otočki. Pri temperaturi višji od 1100 °C pride do razpada β-SiC in difuzije ogljika v notranjost silicija. Pokazal sem tudi, da se čista površina, pridobljena na podlagi hitrega dviga temperature nad 1100 °C, po določenem času ponovno kontaminira z ogljikom, kar se na difrakcijski sliki refleksijske visokoenergijske elektronske difrakcije (RHEED) pokaže kot c(4×4) ali β-SiC presevni vzorec. Zaključil sem, da se ponovni kontaminaciji površine Si(001) ni mogoče popolnoma izogniti, vendar pa lahko z izboljšanjem vakuuma ali zmanjšanjem parcialnega tlaka ogljikovodikov ta čas znatno podaljšamo.
Epitaksialna rast STO neposredno na (2×1)+(1×2) rekonstruirani površini Si(001) ni mogoča zaradi visoke reaktivnosti silicija, ki reagira bodisi s kisikom kot reakcijskim plinom iz vakuumske komore ali s kisikom iz STO in tvori amorfno vmesno plast, ki ovira epitaksialno rast. Učinkovit način kontrole reaktivnosti površine silicija proti oksidaciji je tvorba ustrezne puferske plasti na površini Si(001). Na podlagi številnih MBE študij iz zadnjih dveh desetletij predstavlja 1/2 monoplaste (MP) kovinskega stroncija na površini Si(001) najbolj primerno zaščitno plast, ker omogoča nadaljnjo pripravo STO plasti na siliciju z najvišjo kristaliničnostjo. Doktorska disertacija uvaja eksperimentalni postopek priprave stroncijeve puferske plasti na siliciju, ki sem ga razvil s PLD tehniko. Podrobno sem raziskal različne površinske rekonstrukcije, ki se tvorijo kot posledica urejanja Sr atomov na silicijevi površini pri povišanih temperaturah. In-situ karakterizacija z RHEED je pokazala spreminjanje strukture površine iz dvodomenske (2×1)+(1×2) rekonstrukcije, značilne za čisto površino Si brez SiO₂ plasti, v dvodomensko (2×3)+(3×2) strukturo pri 1/6 MP pokritosti, ki se nadalje pri pokritosti 1/4 MP zamenja z (1×2)+(2×1) strukturo. (1×2)+(2×1) difrakcijski vzorec je prisoten vse do 1/2 MP pokritosti s stroncijem. Uspešnost priprave (2×3)+(3×2) površinske strukture, značilne za 1/6 MP pokritosti s stroncijem, je ključna za pripravo točno 1/2 MP pokritosti s stroncijem. Slednja je predpogoj za uspešno epitaksialno rast STO plasti. Testiranje stabilnosti stroncijeve puferske plasti v kisiku je pokazalo mnogo višjo odpornost Sr(1/2 ML)/Si(001) v primerjavi s čisto rekonstruirano površino silicija.
V zadnjem delu raziskav sem se ukvarjal z rastjo STO na (1×2)+(2×1) rekonstruirani površini Sr(1/2 ML)/Si(001) z namenom priprave epitaksialne plasti z visoko kristaliničnostjo. Začetno nanašanje se je izkazalo za najbolj kritično v celotnem sinteznem postopku, ker lahko visokoenergijski delci iz plazme poškodujejo stroncijevo pufersko plast. Na podlagi podrobnih raziskav začetnih pogojev nanašanja (tlak plina, temperatura substrata, gostota energije in oksidacija) sem pokazal, da je rast STO popolnoma epitaksialna, v kolikor poteka nanašanje materiala pri sobni temperaturi in 0,05 mbar argona, z vmesnimi oksidacijskimi stopnjami in kristalizacijo v vakuumu (\~1×10⁻⁸ mbar) v temperaturnem območju od 517 °C do 546 °C. Ta postopek omogoča pripravo epitaksialne STO plasti poljubne debeline, vendar pa počasnost in kompleksnost procesa omejujeta njegovo uporabo na prvih nekaj nanometrov STO. Nadaljnje nanašanje se je zato izvajalo na mnogo hitrejši način, kjer sta bila uporabljena hkrati tako visoka temperatura kot visok tlak kisika (1,3×10⁻⁶ mbar). XRD raziskave končne STO plasti so pokazale samo eno izvenravninsko (STO(001)||Si(001)) in eno znotrajravninsko (STO[110]||Si[100]) orientacijo. Po drugi strani pa je RHEED pokazal nekaj dodatnih dobro definiranih difrakcijskih točk z nizko intenziteto, ki so se pojavile tekom hitrejšega nanašanja pri 517 °C. Te dodatne difrakcijske točke so najverjetneje posledica nepopolne monokristalinične rasti, kar zahteva nadaljnjo optimizacijo parametrov hitrejšega nanašanja. STO plast izkazuje kristaliničnost FWHM(STO(002), vzdolž omega osi) = 1,68°, kar je podobno kvaliteti nekaterih plasti sintetiziranih z MBE. Žganje STO plasti v kisiku po končanem nanašanju je zmanjšalo vrednost FWHM na 1,55°. Za nekatere najbolj zahtevne aplikacije STO/Si(001) kot psevdosubstrata je potrebno kristaliničnost STO plasti še nadalje izboljšati.
Doktorska disertacija podaja novo razvito PLD sintezno pot za epitaksialno rast STO na Si(001), ki temelji na uporabi 1/2 MP debele stroncijeve puferske plasti.