Ogledi: 0 | Prenosi: 0
Uvod: Zaradi širokega spektra uporabe rentgenskih žarkov v medicini si dandanes le-to brez njih kar težko predstavljamo. Poleg vseh, za diagnostiko in zdravljenje ugodnih učinkov, pa ima ionizirajoče sevanje tudi škodljive učinke, ki lahko nastopijo že pri najnižjih dozah. Zato moramo zagotoviti čim nižjo izpostavljenost pacientov, kar med drugim lahko dosežemo z uporabo osebne varovalne opreme (OVO). Na podlagi novih ugotovitev ICRP (International Commission of Radiation Protection, 2007) za najbolj radiosenzibilne organe veljajo debelo črevo, pljuča, kostni mozeg, želodec in dojke s tkivnim utežnim faktorjem 0,12.
Namen: S pričujočo raziskavo želimo s sistematično analizo ugotoviti, ali, in če, za koliko, uporaba osebne varovalne opreme pri klasičnem rentgenskem slikanju medenice, vratne hrbtenice, glave, prsnih organov, roke, kolena ter pri mamografiji zmanjša absorbirano dozo ionizirajočega sevanja na površini kože v bližini izbranih radiosenzibilnih organov, in sicer dojk, testisov, pljuč in debelega črevesa.
Metode: Za izdelavo doktorske naloge smo uporabili deskriptivno in eksperimentalno metodo raziskovanja. Raziskave so potekale v treh delih. V prvem delu smo preverili ustreznost delovanja elektronskega dozimetra Unfors EDD 30 kot izbrane merilne opreme. Nato smo merili absorbirano dozo ionizirajočega sevanja na radiosenzibilnih organih (pljuča, debelo črevo, dojke in testisi) na fantomu celega telesa. Rentgenske preiskave smo izbrali glede na pogostost izvedbe v Sloveniji (rentgensko slikanje prsnih organov in mamografija) ter na podlagi efektivne doze, ki jo prejmejo pacienti pri določenih preiskavah (slikanje glave, vratne hrbtenice in medenice). Za širši spekter preiskav in boljšo primerjavo učinka uporabe OVO pri različnih preiskavah sem vključil še dve manj dozno obremenjujoči preiskavi, in sicer rentgensko slikanje roke in kolena. Tako prvi kot drugi del raziskave smo opravili v Radiološkem laboratoriju Zdravstvene fakultete v Ljubljani. V zadnjem delu raziskave smo merili absorbirano dozo na površini istih radiosenzibilnih organov kot v laboratorijskih pogojih pri pacientih, ki so bili napoteni na rentgensko slikanje na Radiološki oddelek Zdravstvenega doma Ljubljana – enota Center. V tem delu smo v realnih kliničnih razmerah preverili rezultate, ki smo jih pridobili v drugem delu raziskave.
Rezultati in razprava: Pri slikanju medenice je uporaba OVO vodila do znatnega (več µGy) znižanja doze na pljuča (okoli 60 %) in dojke (okoli 80 %), medtem ko znižanje doze na debelo črevo ni bilo statistično značilno, kar kaže, da ščitenje debelega črevesa pri slikanju medenice ni učinkovito. Pri slikanju prsnih organov se je uporaba OVO izkazala kot učinkovita pri ščitenju debelega črevesa, kjer je prejeto dozo znižala za več µGy (okoli 40 %), medtem ko je bilo znižanje doze na testise v relativnem smislu sicer precej učinkovito (najmanj 50 %), v absolutnem smislu pa je prejeta doza že brez uporabe OVO dokaj nizka (do nekaj desetink µGy). Uporaba OVO pri slikanju vratne hrbtenice je vodila do znatnega (nekaj µGy) znižanja doze pri ščitenju pljuč (vsaj 65 %) in dojk (vsaj 70 %), pri ščitenju debelega črevesa (80 %) in testisov (vsaj 90 %) pa je uporaba OVO prejeto dozo znižala za nekaj desetink do enega µGy. Pri slikanju roke in kolena je uporaba OVO v večini primerov vodila do znižanja doze pod mejo detekcije, pri čemer so bile absolutne vrednosti doze že brez uporabe OVO nizke (do nekaj desetink µGy). Čeprav meritve na pacientih žal niso bile izvedljive, pa meritve na fantomu kažejo na visoko učinkovitost OVO pri slikanju glave, kjer dozo na vse organe, zajete v raziskavo (pljuča, dojke, debelo črevo in testisi), zniža na približno desetino, po absolutni vrednosti pa je še posebej pomembna pri ščitenju pljuč, kjer znižanje lahko dosega nekaj 10 µGy. Pri mamografskem slikanju meritve na fantomu kažejo na pomen ščitenja pljuč in debelega črevesa pri slikanju v CC projekciji s povečavo, kjer se je OVO izkazala kot izjemno učinkovita (nekaj 10-kratno znižanje doze), izpostavljenost navedenih dveh organov brez uporabe OVO pa znatna (več µGy).
Zaključek: Glede na rezultate absolutnih in relativnih znižanj doze ionizirajočega sevanja, ki ga prejmejo izbrani radiosenzibilni organi, lahko zaključimo, da je uporaba OVO potrebna pri preiskavah z »večjo dozno obremenitvijo« za pacienta, kot so bile v mojem primeru slikanje medenice, vratne hrbtenice in glave. Pri preiskavah s tako imenovano »srednjo dozno obremenitvijo« izbranih radiosenzibilnih organov dojk, pljuč in debelega črevesa pri slikanju prsnih organov, glave, vratne hrbtenice in mamografskem slikanju s povečavo (v naši raziskavi opredeljene kot tiste, kjer je doza na radiosenzibilne organe med približno 1 in 10 µGy) je uporaba OVO priporočljiva, saj se že tako nizka doza ionizirajočega sevanja še dodatno zniža in v večini primerov spusti pod detekcijsko mejo dozimetra. Pri preiskavah s tako imenovano »nizko dozo« (slikanje roke in kolena) pa je ščitenje omenjenih radiosenzibilnih organov bolj psihološke narave in kljub pogosto velikemu relativnemu znižanju je absolutna vrednost znižanja le nekaj desetink ali celo stotink µGy.
radiologija rentgenska diagnostika radiološka tehnologija rentgenski žarki ionizirajoče sevanje pacienti osebna varovalna oprema radiosenzibilni organi disertacije