REPOZITORIJ > REZULTATI

Povzetek

Živo srebro (Hg) je ena izmed desetih kemikalij, ki najbolj ogrožajo človekovo zdravje. Splošna populacija je izpostavljena različnim koncentracijam Hg prek različnih virov, ki najpogosteje vključujejo izpostavitev metil-Hg (MeHg) prek uživanja morske hrane in izpostavitev hlapom Hg0, ki se sproščajo iz amalgamskih zalivk. Negativni učinki na otroke, ki so bili prenatalno izpostavljeni visokim koncentracijam Hg, so dobro poznani. Po drugi strani možni negativni učinki na razvoj otrok, kot posledica prenatalne izpostavitve nizkim koncentracijam, niso jasni. Ocena izpostavitve je velikokrat neustrezna zaradi pomanjkanja podatkov o ravni izpostavitve različnim Hg specijam ter zaradi neustrezne uporabe biomarkerjev izpostavitve in občutljivosti.
Namen tega dela je ugotoviti, kako lahko speciacija Hg izboljša asociacije med nizko izpostavljenostjo Hg in njegovimi negativnimi učinki, ali je mekonij ustreznen biomarker prenatalne Hg izpostavitve, ter oceniti vlogo alela ε4 Apolipoproteina E (ApoE) kot biomarkerja občutljivosti. Biološke vzorce smo odvzeli otrokom iz Slovenije in Hrvaške ter njihovim materam, ki so bile dolgoročno izpostavljene nizkim koncentracijam Hg zaradi uživanja morske hrane in zaradi amalgamov.
Rezultati so pokazali pomembnost Hg speciacije še posebno, kadar ocenjujemo možne negativne učinke Hg na zdravje pri splošni populaciji. Individualne razlike v izpostavitvi Hg0 ali Hg(II) lahko doprinesejo k variabilnosti v deležu MeHg, kar posledično pomeni, da so meritve celokupnega Hg (THg) lahko nezanesljiv biomarker izpostavitve. Rezultati so pokazali, da delež THg, prisoten kot MeHg, variira med 4 %–100 % v mamini krvi ter 8 %–100 % v popkovni krvi.
Rezultati speciacije v mekoniju so pokazali, da je Hg(II) predstavljal večino (82 %–100 % ) izmerjenega THg. Visok delež Hg(II) je predvsem rezultat prenosa Hg0 prek placente. Čeprav je bil tudi MeHg iz morske hrane prenesen prek placente, biotransformacije MeHg do Hg(II) nismo potrdili.
Rezultati so pokazali tudi statistično pomembne razlike med ApoE ε4 nosilci in ne-nosilci. Matere, ki so imele vsaj en alel ε4, so imele v svoji plazmi višje vrednosti selena v primerjavi z ne-nosilkami (62,6 in 54,9 ng/mL). Otroci, ki so bili ε4 nosilci, so imeli mejno signifikantno višje vrednosti Hg v popkovni krvi. Prav tako smo opazili s Hg povezano znižanje kognitivnih sposobnosti otrok, ki so bili nosilci ε4. Negativna asociacija med fino motoriko in Hg je bila neodvisna od genotipa.
V tej disertaciji je dokazana pomembnost Hg speciacije, saj lahko le z jasno opredelitvijo izpostavitve različnim Hg specijam zmanjšamo možnosti neustreznega vrednotenja asociacij med prenatalno izpostavitvijo nizkim vrednostim Hg in njegovimi negativnimi učinki na razvoj otrok. Speciacija Hg v mekoniju je pokazala, da je mekonij primeren biomarker prenatalne izpostavite MeHg in Hg0. Višje vrednosti selena pri materah, ki so nosilke ApoE ε4 alela, bi lahko povezali s pozitivnimi učinki apolipoproteina E. Sklepamo lahko, da so otroci, ki so nosilci ε4, bolj dovzetni za negativne učinke Hg na nevropsihološki razvoj otrok, vendar bomo za potrditev te hipoteze izvedli še dodatne študije.