REPOZITORIJ > REZULTATI

Doktorska disertacija

Pojavnost, usoda in toksičnost derivatov benzofenona v vodnem okolju

Avtor(ji): Kristina Kotnik (Avtor), Ester Heath (Mentor), Tina Kosjek (Somentor)

Datum zagovora: 20.05.2016

Organizacija: MPŠ - Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana

PID: 20.500.12556/ReVIS-15048

Ogledi: 2 | Prenosi: 0

Povzetek

Uporaba zdravilnih učinkovin in sredstev za osebno nego (PPCP) se povečuje, s tem pa se povečujeta tudi njihova prisotnost in razširjenost v okolju. Pomembno skupino PPCP predstavljajo spojine, ki vključujejo benzofenonsko strukturo. Kljub njihovim nizkim koncentracijam v okolju lahko pri kronični izpostavljenosti škodljivo vplivajo na ekosisteme. Podatki o njihovi prisotnosti, kroženju in neželenih učinkih v okolju so po literaturnih podatkih slabo raziskani, zato je bil cilj moje doktorske disertacije raziskati prisotnost v okolju, usodo in toksičnost izbranih derivatov benzofenona, ki vključujejo zdravilno učinkovino ketoprofen, njegova razgradna produkta 3-etilbenzofenon in 3-acetilbenzofenon in pet UV filtrov (benzofenon, 4-hidroksibenzofenon, 2-hidroksi-4-metoksibenzofenon, 2,4-dihidroksibenzofenon in 2,2'-dihidroksi-4-metoksibenzofenon).
V doktorskem delu sem razvila analizno metodo za določanje izbranih benzofenonov v površinskih vodah in sedimentih. Pri vodnih vzorcih sem uporabila ekstrakcijo na trdnem nosilcu (SPE), pri vzorcih sedimenta pa ekstrakcijo z mikrovalovi (MAE). Za določitev optimalnih pogojev analiznega postopka sem preučila različne parametre. Pri SPE sem raziskala vpliv volumna in pH vzorca, vrsto topila za elucijo ter učinek različnih vodnih matric na ekstrakcijo s hidrofilno-lipofilnim sorbentom Oasis HLB. Rezultati so pokazali, da volumen vzorca in vrsta matrice ne vplivata na učinkovitost ekstrakcije, kisel pH (pH = 2–3) pa je prispeval k njenemu večjemu izkoristku. Elucija z etilacetatom (1,8 mL) je bila najučinkovitejša, pri čemer sem dosegla izkoristke SPE od 91 % do 96 %. Pri ekstrakciji sedimenta sem preučila učinek topila, temperature, čas obsevanja in moč mikrovalov na učinkovitost MAE. Optimalni pogoji so vključevali 30 minut ekstrakcije pri 150 °C z močjo 800 W, kjer sem z uporabo zmesi metanola in acetona (1:1, v/v) z dodatkom 5 % (w/w) mravljične kisline dosegla izkoristke od 80 % do 99 %.
Pred analizo vzorcev s plinsko kromatografijo, sklopljeno z masno spektrometrijo (GC-MS), sem morala optimizirati derivatizacijo izbranih spojin, kar je vključevalo izbiro derivatizacijskega sredstva, določitev časa in temperature derivatizacije, vrste topila in količine derivatizacijskega sredstva. Benzofenon, 3-etilbenzofenon in 3-acetilbenzofenon sem pretvorila v pentafluorobenzil oksime z dodatkom 300 μL PFBHA v metanolu pri 60 °C. Za 3-acetilbenzofenon je zadostovala 1 h derivatizacije, medtem ko je bilo za derivatizacijo benzofenona in 3-etilbenzofenona potrebnih še dodatnih 14 h. Hidroksilirane benzofenone sem silirala z MSTFA, in sicer sem vzorce raztopila v 300 μL etilacetata in derivatizirala z dodatkom 30 μL MSTFA (1 h pri 60 °C). Za benzofenone, ki sem jih analizirala z GC-MS, sem dosegla meje detekcije od 0,1 ng L⁻¹ do 1,9 ng L⁻¹ za vodne vzorce in od 0,1 ng g⁻¹ do 1,4 ng g⁻¹ za vzorce sedimenta.
Optimizirano analizno metodo sem uporabila za analizo površinskih vod in sedimentov iz Slovenije in Hrvaške. Vzorčila sem na mestih, kjer sem pričakovala povišane vsebnosti izbranih spojin, in sicer za izpusti čistilnih naprav ali v neposredni bližini intenzivnih rekreacijskih dejavnosti v poletnem času. Ketoprofen (≤ 2900 ng L⁻¹) in njegova razgradna produkta (≤ 320 ng L⁻¹) sem določila le v dveh rekah (Ljubljanica in Kamniška Bistrica), ki sta bili vzorčeni za izpusti čistilnih naprav. UV filtri so bili prisotni v vseh 14 površinskih vodah, med njimi sem najpogosteje določila benzofenon in 2-hidroksi-4-metoksibenzofenon, ki sta tudi najbolj razširjena ter pogosto uporabljena UV filtra. Prav tako sta bila prisotna tudi v najvišjih koncentracijah (benzofenon: ≤ 190 ng L⁻¹ in 2-hidroksi-4-metoksibenzofenon: ≤ 820 ng L⁻¹). Rezultati so pokazali, da so izpusti čistilnih naprav pomemben vir ketoprofena, medtem ko je onesnaženost površinskih vod z UV filtri v veliki meri posledica spiranja teh spojin s kože med kopanjem v rekah, jezerih in morju. Prva sem določila prisotnost 3-etilbenzofenona (≤ 320 ng L⁻¹) in 3-acetilbenzofenona (≤ 19 ng L⁻¹) v vodnem okolju. V vzorcih sedimenta sem določila benzofenon v koncentracijah ≤ 820 ng g⁻¹, medtem ko so bile koncentracije ostalih spojin nižje (≤ 32 ng g⁻¹). Tako v vodnih kot tudi v vzorcih sedimentov sem najpogosteje določila benzofenon in 2-hidroksi-4-metoksibenzofenon, medtem ko ketoprofena in njegovih razgradnih produktov v vzorcih sedimentov nisem določila. Na splošno sem izbrane benzofenone pogosteje določila v vodnih vzorcih kot v sedimentih, kar je v skladu z njihovimi fizikalno-kemijskimi lastnostmi.
Izbrane benzofenone sem v laboratorijskih poskusih izpostavila UV sevanju, pri čemer je razgradnja spojin potekala po kinetiki psevdo-prvega reda. Najhitreje je potekala razgradnja ketoprofena (t₁/₂ = 0,8 min), medtem ko so bili UV filtri bolj obstojni z razpolovnim časom med 17 h in 99 h. Pri obsevanju izbranih derivatov benzofenona v destilirani, jezerski in morski vodi z naravno sončno svetlobo sem dokazala, da prisotnost različnih hranil in drugih spojin v okoljskih vodah bistveno vpliva na potek fotorazgradnje benzofenonov. Izjema je ketoprofen, pri katerem nisem zaznala razlike v njegovi razgradnji v jezerski in morski vodi v primerjavi z destilirano vodo (t₁/₂ = 26–28 min), kar nakazuje, da pri razgradnji ketoprofena v okolju prevladuje direktna fotoliza. Razgradnja preostalih benzofenonov je potekala v jezerski in morski vodi različno. Benzofenoni v jezerski vodi so se razgradili hitreje kot v destilirani, kar bi lahko pripisali visoki vsebnosti nitratnih ionov, ki lahko pospešijo fotolizo. Razgradnja benzofenonov v morski vodi pa je potekala različno, vendar zaradi kompleksnosti te matrice nisem uspela določiti, kateri dejavniki vplivajo na povečano oz. zmanjšano fotorazgradnjo. Razpolovni časi so bili 10,5–15,4 h za 3-etilbenzofenon in 11,0–95,0 dni za 3-acetilbenzofenon ter za UV filtre med 3,22 in 43,3 dni. Pri obsevanju ketoprofena s sončno svetlobo sem dokazala nastanek 3-etilbenzofenona in 3-acetilbenzofenona, kar kaže, da slednja razgradna produkta nastajata tudi v okolju pri izpostavljenosti ketoprofena soncu.
Pri testiranju genotoksičnosti benzofenonov z uporabo SOS/umuC testa na bakteriji Salmonella Typhimurium ketoprofen in njegova razgradna produkta niso pokazali genotoksičnih učinkov. UV filtri, z izjemo 2,2'-dihidroksi-4-metoksibenzofenona, so pokazali šibko genotoksično aktivnost v primeru metabolne aktivacije, vendar le pri višjih koncentracijah (≥ 125 μg mL⁻¹) kot so prisotni v okolju. Genotoksičnost 3-etilbenzofenona in 3-acetilbenzofenona v literaturi doslej še ni bila objavljena. Poleg tega moja študija predstavlja tudi prvo raziskavo genotoksičnosti vodnih raztopin benzofenonov, izpostavljenih UV obsevanju, pri čemer je le benzofenon pokazal rahlo povišano genotoksično aktivnost, medtem ko pri ostalih spojinah nisem zaznala genotoksičnega učinka po UV obsevanju.

Priloge

Citiraj to delo