Ogledi: 0 | Prenosi: 0
Radioaktivne snovi naravnega izvora se nahajajo povsod v okolju in so lahko potencialno nevarne ljudem kot tudi ostalim živim bitjem, saj se naravni radionuklidi lahko izločajo v okolje zaradi različnih človekovih dejavnosti kot tudi naravnih procesov. Poznavanje mobilnosti in biološke dostopnosti v okolju je zato bistvenega pomena, za kar pa je potrebno zagotoviti nova znanja ter nadgrajevati obstoječa. Radiotoksičnost kot tudi kemijska toksičnost radionuklidov sta glavni lastnosti, ki definirata njihovo potencialno škodljivost zdravju, zato je pomembno, da so na voljo primerne radioanalitske metode, ki lahko zagotovijo verodostojne rezultate. Pogoste težave pri določitvi radionuklidov v bioloških vzorcih so majhne mase, kompleksne matrice, nehomogenost vzorca, velika variabilnost med vzorci, majhne aktivnostne koncentracije idr.
Doktorsko delo je razdeljeno v dva dela: v prvem delu sem naredila optimizacijo metod, medtem ko sem v drugem preučevala prenos naravnih radionuklidov iz onesnaženih tal v rastline.
Optimizacija metod je obsegala primerjavo treh različnih razkrojev (klasičen kislinski razkroj, razkroj z mikrovalovnim sistemom in razkroj z alkalno talino) za določitev urana v vzorcih tal. Za testiranje učinkovitosti posameznega razkroja smo uporabili referenčne materiale kot tudi vzorce tal iz okolice nekdanjega rudnika urana. Ugotovili smo, da vsebnost urana v ostanku (določitev z INAA metodo) po razkroju ni zanemarljiva in lahko predstavlja pomemben delež celokupnega urana v vzorcu, kar se je še posebej izkazalo pri razkroju z mikrovalovnim sistemom.
Namen drugega dela optimizacije je bil primerjati rezultate koncentracij aktivnosti ²¹⁰Po, dobljene v bioloških vzorcih ob uporabi različnih razkrojev (kislinski razkroj nad odprtim ognjem v Kjeldahl epruvetah, kislinski razkroj v Erlenmeyer steklenicah in razkroj z mikrovalovnim sistemom). Pozornost ni bila namenjena le učinkovitosti razkroja, pač pa tudi potencialnim izgubam polonija tekom razkroja zaradi njegove hlapnosti. Dobljeni rezultati so pokazali, da so vse tri uporabljene tehnike ustrezne za razkroj bioloških vzorcev za določitev polonija.
V tretjem delu sem naredila optimizacijo za sočasno določitev ²¹⁰Po, ²²⁶Ra, ²³⁴,²³⁵,²³⁸U in ²³⁰,²³²Th v istem vzorcu s spektrometrijo alfa. Optimizacija je potekala z uporabo certificiranih referenčnih materialov. Rezultati so pokazali zadovoljivo ujemanje med certificiranimi in izmerjenimi vrednostmi. Metodo sem kasneje uporabila za določitev izbranih radionuklidov v rastlinskih vzorcih, pridobljenih z lončnim poskusom.
Namen drugega dela doktorskega dela je bil pridobiti nova znanja o prenosu izbranih naravnih radionuklidov (²³⁸U, ²³⁰Th, ²²⁶Ra in ²¹⁰Pb) iz rastnega substrata, ki mu je bila dodana hidrometalurška jalovina (HMJ), v različne rastline, kot so redkev, ohrovt in rukola. Prav tako je bil namen kritično ovrednotiti vpliv pedoloških parametrov na biološko dostopnost naravnih radionuklidov. Rezultati so pokazali statistično signifikantno linearno povezavo med vsebnostjo radionuklidov v tleh in rastlinah. Prav tako sem pokazala linearno povezavo med vsebnostjo radionuklidov v rastlinah in pedološkimi lastnostmi rastnega substrata. Nasprotno pa radiološka onesnaženost ni imela nobenega vpliva na fotokemično učinkovitost kot tudi ne na vsebnost fotosinteznih pigmentov v preučevanih rastlinah.
Dobljeni rezultati so potrdili podobnost obnašanja radija in kalcija v rastlinah kot tudi, da vsebnost HMJ nima vpliva na produkcijo biomase rastlin. Ocenjeni prenosni faktorji (CR) so bili pri vseh preučevanih rastlinah pri določenih eksperimentalnih razmerah manjši od 1, kar pomeni, da redkev, ohrovt in rukola niso primerni za fitoremediacijske namene. Zaradi uživanja preučevane zelenjave ocenjena kombinirana letna efektivna ingestijska doza ne presega povprečne svetovne doze 0,29 mSv leto⁻¹. Medtem ko je bila ocenjena letna efektivna ingestijska doza linearno sorazmerna z vsebnostjo HMJ v rastnem substratu.