REPOZITORIJ > REZULTATI

Povzetek

Na premikajočem se avtobusu ali pri hoji po stopnicah ljudje intuitivno uporabljamo razna
oprijemala, ograje in ročaje. Z uporabo tovrstnih pripomočkov izboljšamo kontrolo
ravnotežja in s tem zmanjšamo možnosti za morebiten padec. Za učinkovito uporabo teh
pripomočkov pa mora človek ustrezno prilagoditi svojo držo in usvojiti določeno gibalno
obnašanje. Pričujoča doktorska naloga se nanaša na raziskovanje človekovih gibalnih sposobnosti
s poudarkom na proučevanju vpliva uporabe ročajev in vzpostavljanju kontaktov
z objekti v njegovi bližini z namenom uravnavanja ravnotežja. Po pregledu obstoječe literature
na temo gibalnih strategij za nadzor drže in ohranjanje ravnotežja so bile zastavljene
tri študije, s katerimi sem želel doseči naslednje raziskovalne cilje:
1. Raziskati učinke in mehanizme nadzora drže in ravnotežja v stoji v primerih, ko je
človek izpostavljen dlje časa trajajočim motnjam ravnotežja.
2. Ugotoviti, na kakšen način višina postavljenega ročaja in posledično različne drže
človeka v primeru nenadnih, sunkovitih motenj ravnotežja vplivajo na nadzor ravnotežja
in obremenitve na telo.
3. Ugotoviti učinke uporabe opornih kontaktov (naslanjanje na mizo) na motorično
kontrolo in prilagajanje.
V prvi študiji smo neprekinjeno motili ravnotežje preiskovancev v dveh različnih pogojih
– držanje za ročaj in prosta stoja. Ugotovili smo, da so preiskovanci aktivno uporabljali
ročaj predvsem v smislu zmanjšanja gibanja telesa v smeri nazaj, medtem ko je bilo gibanje
v smeri naprej podobno kot v primeru proste stoje. Razlike smo ugotovili tudi v drži
preiskovancev, ki smo jo opredelili s pomočjo izmerjenih kotov v sklepih (posledica je bila
znižanje težišča telesa v stoji prosto), ter v mišični aktivnosti (bistveno nižja pri pogoju,
ko so se preiskovanci držali za ročaj).
V drugi študiji smo z nenadnimi sunki sile motili ravnotežje preiskovancev in preverjali
vpliv višine postavljenega ročaja na nadzor ravnotežja. Poleg drže z uporabo ročaja,
nameščenega na treh različnih višinah, so preiskovanci opravili poizkus tudi v dveh držah
brez držanja za ročaj – v razkoraku in prosti stoji. Ugotovili smo, da sta stoja v razkoraku
ter držanje za ročaj učinkoviti strategiji za ohranjanje ravnotežja, vendar z različnimi
vplivi na obremenitev telesa. Le-ta je precej nižja predvsem v primeru uporabe ročajev,
postavljenih v višini bokov, in ramen, kjer smo izmerili najnižjo silo, s katero so preiskovanci
delovali na ročaj.
Za raziskovanje učinkov rabe opornih kontaktov, ki jih dnevno uporabljamo, ko se na
primer naslanjamo na kuhinjski pult, medtem ko segamo po kozarcu na vrhnji polici, smo za
tretjo študijo pripravili inovativno eksperimentalno okolje. Ob naslonu na mizo in seganju
do oddaljene tarče, izrisane na zaslonu pred preiskovancem, smo hkrati sistematično motili
njihovo ravnotežje s pomočjo premikanja površine, na kateri so stali. Ugotovili smo, da
so preiskovanci prilagodili svoje gibanje na način, da so mesto naslona na mizo prilagodili
glede na pozicijo izrisane tarče na zaslonu. Poleg tega smo ugotovili, da se je prilagoditev
drže najprej zgodila v trupu in šele nato v gibanju roke. S pomočjo novo razvite metode
pa smo lahko na podlagi premika leve roke ali trupa v prvih 100–400 ms uspešno določili
celotno gibanje desne roke.