Ogledi: 2 | Prenosi: 0
Raziskovanje proteaz in njihove vloge v fizioloških in patofizioloških procesih predstavlja
pomemben člen v razumevanju delovanja organizma kot kompleksne celote številnih med
seboj povezanih biokemijskih procesov. Tekom raziskav je bil s pojmom biologija sistemov
skovan tudi izraz proteazna mreža, ki raziskave proteaz postavlja v kontekst kompleksnih
sistemov in ne več v poenostavljene sisteme proteaza-substrat. Proteaze namreč sodelujejo
kot posamezni členi v kompleksnih procesih, kot so npr. imunski odgovor, celična smrt,
diferenciacija celic ter katabolizem.
Za razumevanje delovanja proteaz in določitev njihove vloge potekajo raziskave proteaz
na več nivojih: od preučevanja katalitskih mehanizmov, specifičnosti za cepitev substratov,
kinetičnih študij substratov ter inhibitorjev proteaz do strukturnih študij, razvoja testov
aktivnosti, preučevanja vloge proteaz v fizioloških ter patofizioloških procesih ter v
nekaterih primerih tudi iskanje in razvoj terapevtskih rešitev v povezavi z odkritimi
vlogami proteaz pri boleznih. Podatek o številu proteaz pri človeku (preko 550 oz. >2 %
človeškega genoma) kaže na ključno vlogo proteaz pri delovanju celic in organizma ter
hkrati tudi na razsežnosti raziskav pri ugotavljanju lastnosti proteaz in njihove vloge.
V okviru našega raziskovalnega dela smo se osredotočili na preučevanje lizosomalne
cisteinske proteaze legumain, imenovane tudi asparaginilna endoproteaza. Raziskave te
nedolgo nazaj odkrite proteaze so v zadnjih letih dobile dodaten pomen na osnovi njene
vloge v imunskem odzivu in raku ter nenazadnje tudi na osnovi edinstvene specifičnosti za
hidrolizo peptidne vezi za asparaginom. V pričujočem doktorskem delu so tako opisane
raziskave in njihovi rezultati na različnih ravneh delovanja legumaina. V prvem delu smo
se posvetili in vitro karakterizaciji specifičnosti legumaina, v okviru katere smo razvijali
metode za proteomsko določevanje specifičnosti proteaz z uporabo označevanja in brez
njega. V drugem delu smo preučevali vlogo legumaina v samih procesih v celici: od
simulacije proteolize membranskih substratov na osnovi znane zunajcelične lokalizacije
legumaina v tumorskem mikrookolju do in vivo določevanja substratov legumaina v
rakastih celicah z utišanim legumainom ter v celicah in organih miši z izbitim genom za
legumain.
Rezultat raziskovalnega dela sta tako razvoj in implementacija dveh metod za
določevanje specifičnosti proteaz. To sta FPPS (4.1.1) za določevanje specifičnosti proteaz
na nativnih substratih z uporabo označevanja N-koncev ter DIPPS (4.1.2), ki je bila razvita
za določevanje specifičnosti proteaz na naboru denaturiranih proteinov v gelu brez uporabe
označevanja. Pristop DIPPS smo validirali na proteazah z znano specifičnostjo (tripsin,
endoproteaza GluC, kaspaza-7, katepsini B, K, L, S in V) ter jo uporabili za določitev
specifičnosti legumaina pri različnih pH vrednostih. Pri optimalni vrednosti pH 6,0 smo tako potrdili znano Asn specifičnost legumaina, medtem ko se pri bolj kislih pogojih nabor
substratov, ki jih legumain cepi, bistveno razširi. Pri metodologiji FPPS smo pristop, ki je
prvotno namenjen profiliranju proteaz s široko specifičnostjo, uspešno uporabili tudi pri
profiliranju legumaina.
Pri simulaciji tumorskega mikrookolja smo identificirali membranske tarče legumaina
na celicah raka mlečne žleze (MDA-MB-231). Identificirane substrate (EGFR, EPHA2,
PLXB2, MCSF) smo dodatno ovrednotili s topografsko predstavitvijo na gelu ločenih in
identificiranih peptidov (PROTOMAP) ter odcepljene fragmente validirali z
imunodetekcijo (4.2.1 in 4.2.2).
Proteomske analize rakastih celic melanoma (HT-144) so pokazale na zelo omejeno vlogo
legumaina, saj smo opazili minimalne razlike, ki so posledica utišanja gena za legumain
(4.2.3). Kljub majhnim razlikam smo na osnovi kombinacije izotopsko označenih proteinov
ter topografskih sprememb v migraciji cepljenih substratov na gelu poleg že znanih
substratov (CTSL) in identificirali tudi nove substrate legumaina (GNS, MAN2B1).
Na modelu miši z izbitim genom za legumain smo z identifikacijo cepitve Gns potrdili
rezultate, ki smo jih dobili na rakastih celicah. Dodatno smo identificirali tudi nove
substrate legumaina (Chil3, Mpo, Epx, Ggh) (4.2.4). Proteomska primerjava makrofagov
in jeter tako nakazuje vlogo legumaina v homeostazi lizosomov ter tudi na potencialno
vlogo legumaina v boleznih, ki so povezane s spremenjenim delovanjem lizosomov.