REPOZITORIJ > REZULTATI

Povzetek

Živo srebro (Hg) je zaradi toksičnosti in kopičenja v živih organizmih eden izmed najbolj
zaskrbljujočih onesnaževalcev. Koncentracije Hg lahko presežejo najvišje dovoljene
vrednosti v plenilskih ribah, v katerih je Hg prisoten večinoma v svoji najbolj toksični
obliki kot monometilno živo srebro (MMHg). Faktorji, ki vplivajo na njegovo razširjenost
v ribah, so večinoma nepoznani.
V biogeokemiji Hg med obalnim in odprtim morjem obstajajo pomembne razlike. V
obalnem morju metilno živo srebro (MeHg) primarno izvira iz obalnih sedimentov, medtem
ko se v odprtem morju tvori v vodnem stolpcu. Obseg kopičenja MeHg, nastalega v obalnih
sedimentih in v odprtem morju, v ribah ni dobro pojasnjen.
Pregled preteklih raziskav je pokazal, da količina, distribucija in speciacija Hg v
Jadranskem morju v preteklih desetletjih pada, predvsem zaradi zaprtja industrij, ki so v
obalno okolje sproščale Hg. Od severa proti jugu Jadranskega morja opazimo padajoči
gradient koncentracije Hg, kar kaže na to, da Hg iz preteklosti še vedno prispeva k Hg v
morski vodi. Koncentracije Hg v planktonu in školjkah sledijo prostorskim in časovnim
trendom v vodi, medtem ko v ribah teh trendov ne zaznamo, kar kaže kompleksnost
nastanka MeHg in njegovo kopičenje v ribah.
Glavni namen tega dela je bolje razumeti interakcijo med različnimi Hg zvrstmi in
sestavo mikrobne združbe v centralnem Jadranskem morju, bolj natančno na transektu
med Hg onesnaženim Kaštelskim zalivom in otokom Visom. V sodelovanju z Inštitutom za
oceanografijo in ribištvo v Splitu ter raziskovalno ladjo Bios Dva smo dve leti izvajali
mesečna vzorčenja. Analiza živega srebra je vključevala meritve celokupnega živega srebra
(THg), raztopljenega plinastega živega srebra (DGM) in MeHg. Mikrobiološke analize so
vključevale bakterije z visoko in nizko vsebnostjo nukleinskih kislin, nanoflagelate,
pikoevkarionte, Prochlorococcus in Synechococcus. Morski vodi smo izmerili tudi fizikalnokemijske
lastnosti.
Med preučevanjem dinamike MeHg so se pojavile ovire, saj se v odprtih vodah
koncentracije gibljejo v femtomolarnem območju, kar predstavlja velik analitski izziv. Prav
zaradi tega je bil prvi namen razviti in validirati metodo, ki je osnovana na nastanku
kompleksa MeHg-hidrid. Izbrana metoda je za morsko vodo ustrezna zaradi nizkih
vrednosti slepih reagenčnih vzorcev in kvantitativnih okrevanj. Meja detekcije je bila 3,94–
15,9 fmol L–1 in negotovost metode 11,1–21,3 %.
Rezultati kažejo, da je metilacija Hg v morski vodi morda odvisna od metabolizma ter
poteka preko heterotrofne aktivnosti bakterij z nizko vsebnostjo nukleinskih kislin v
odsotnosti verjetne fosfor-limitacije (NO–PP-limitacija). Pod temi pogoji je bil MeHg povezan
s koncentracijo nutrientov in številčnostjo Prochlorococcusa, propad katerega spodbuja
heterotrofno aktivnost. DGM je bil povezan s številčnostjo heterotrofnih bakterij,
avtotrofnoga pikoplanktona in koncentracijo klorofila a, kar kaže na biotsko produkcijo
DGM, ki morda ni metabolno odvisna. Preko signifikantnega povišanja faktorjev
bioakumulacije smo opazili biomagnifikacijo MeHg iz mikrosestona v mezozooplankton.
Rezultati kažejo, da je morda privzem Hg v plankton povečan pod NO–PP-limitirajočimi
pogoji.