Ogledi: 0 | Prenosi: 0
Christian Anfinsen je pred dobrega pol stoletja napisal prvo poglavje o procesu proteinskega zvitja. Vse od takrat se trudijo znanstveniki na številnih področjih napisati nadaljnja poglavja, ki bi opisala procese, sile in zakonitosti proteinskega zvitja, razvitja, agregacije ... V tem delu smo želeli prispevati kamenček k sestavljajočemu se mozaiku razumevanja procesa proteinskega zvitja. Vibracijska spektroskopija ni najobičajnejša metoda pri študiju strukture proteinov in njihovih konformacijskih sprememb. Ker pa dovoljuje delo v različnih raztopinah, s čimer omogoča študij vpliva okolja na strukturo biomolekul in hkrati zaznava strukturne spremembe v majhnih časovnih skalah, je to metoda, ki lahko pomembno dopolnjuje informacije pridobljene z bolj konvencionalnimi metodami. Študij kratkih peptidov alanina v inertni okolici je razkril, da v vseh preučevanih homomernih sistemih prevladuje C7 konformacija. V manjši meri so prisotne tudi PPII, β in α konformacije, katerih delež je odvisen od dolžine peptidne verige. Spektralna analiza najpreprostejših peptidov razkrije uporabno vrednost amidnega I in amidnega III območja, saj sta ti območji neodvisni od okolice. Opazovanje strukturnih sprememb med hidratacijo proteinskih filmov konkanavalina A, kimotripsinogena A, pepsina in stefina B je razkrilo, da hidratacija v vseh primerih vzpodbudi nastanek β struktur. Kljub temu da opazovane strukturne spremembe niso velike, jih lahko z metodami vibracijske spektroskopije uspešno zaznamo. Vpeljali smo metodo za določitev debeline proteinskih filmov na podlagi aminokislinske sestave posameznih modelnih proteinov in umeritvene krivulje pripravljene na primeru različno debelih filmov govejega serumskega albumina. Določili smo število vezanih molekul vode na eno molekulo polipeptidne verige v odvisnosti od relativne vlažnosti atmosfere v okolici. Z zavedanjem, da lahko z vibracijsko spektroskopijo zaznamo tudi majhne strukturne spremembe, ki nastopijo med procesom hidratacije proteinskih filmov, smo želeli slediti konformacijskim spremembam, ki nastanejo med agregacijo konkanavalina A in stefina B. Konkanavalin A v bazičnem okolju tvori amiloidne agregate, medtem ko v kislem okolju tvori amorfne agregate. Pri obeh tipih termično gnanih procesov smo sledili strukturnim spremembam in določili spektralne markerje, ki razlikujejo med obema morfološko različnima tipoma agregatov. Opazovali smo tudi časovno odvisno tvorbo amiloidnih struktur konkanavalina A. Vse strukturne spremembe smo ovrednotili z metodo dekompozicije spektralnih trakov. Agregacijo stefina B smo spremljali pri vrednostih pH 3, 5, 7,5 in 9. Pri vseh vrednostih pH stefin B tvori amiloidne agregate. Temperatura prehoda z višanjem pH narašča. Na podlagi naših rezultatov smo predstavili nov model, ki bi lahko opisal proces tvorbe amiloidnih fibril stefina B. Ta model v procesu agregacije ne predvideva popolnega razvitja polipeptidne verige, temveč le delno prestrukturiranje α vijačnice in β traku na način, da je omogočena tvorba prečnih β ravnin, značilnega strukturnega elementa amiloidnih fibril.
peptidi vibracijska spektroskopija agregacija hidratacija proteinski filmi amiloidne fibrile amorfni agregati stefin B konkanavalin A