REPOZITORIJ > REZULTATI

Povzetek

Pričujoče delo ocenjuje učinkovitost izvajanja Minamatske konvencije v Sloveniji, s poudarkom na regulativnih ukrepih, povezanih s postopnim opuščanjem zobnega amalgama, ob upoštevanju administrativnih in okoljskih kazalnikov. V prvem delu obravnava izvajanje politik v zobozdravstvenem sektorju, zlasti postopno opuščanje uporabe zobnega amalgama, v drugem delu pa analizira dejanske vzorce izpostavljenosti živemu srebru na podlagi podatkov humanega biomonitoringa pri otrocih. V skladu z 22. členom Minamatske konvencije ta dva sklopa omogočata presojo, v kolikšni meri se regulativni ukrepi odražajo v merljivih učinkih.
Administrativni del naloge temelji na analizi odgovorov 171 zobozdravnikov, zbranih z obsežnim vprašalnikom, namenjenim razumevanju trenutnih praks glede uporabe in postopnega opuščanja zobnega amalgama. Ocenjena je skladnost zobozdravstvene prakse z Uredbo (EU) 2017/852, njeno spremembo iz leta 2024 (Uredba (EU) 2024/1849) ter Minamatsko konvencijo. Raziskava je bila izvedena kot presečna študija, pri kateri so bili z vprašalnikom zbrani podatki o uporabi amalgama, alternativnih materialih, poznavanju zakonodaje in praksah glede uporabe amalgamskih separatorjev, hkrati pa so opredeljeni ključni izzivi in potrebe po podpornih mehanizmih za prehod v zobozdravstvo brez uporabe živega srebra. Študija je pokazala regionalne in sektorske razlike pri uporabi amalgama ter poudarila ključno vlogo izobraževanja, finančnih spodbud, pomen ohranjanja varnostnih standardov za zobozdravstvene strokovnjake in varovanje okolja. Uporaba amalgama je bila najbolj variabilna v ambulantah za odrasle, kjer so nanjo vplivale klinične potrebe, preference pacientov in sistemske ovire, povezane s povračilom stroškov za alternativne materiale, ki jih obvezno zdravstveno zavarovanje do nedavnega ni priznalo. Pediatrične ambulante so pokazale višjo skladnost s smernicami za postopno opuščanje amalgama, kar poudarja učinkovitost ciljnega izobraževanja in političnih ukrepov. Rezultati študije nudijo dragocen vpogled v problemska področja, omogočajo podlago za snovalce politik in odločevalce ter druge, ki si prizadevajo za izboljšanje načrtovanja in izvajanje ukrepov (predvsem predpisov) in podpornih mehanizmov za zmanjšanje zdravstvenih tveganj, povezanih z uporabo živega srebra. Spodbujajo bolj učinkovit prehod na varnejšo zobozdravstveno varstvo. Ker se stopnja skladnosti s predpisanimi zahtevami med regijami razlikuje, so bili za izboljšanje procesa prehoda predlagani ciljno usmerjeni ukrepi, zlasti v ambulantah za odrasle. Ciljno usmerjeni izobraževalni programi in finančne spodbude so ključnega pomena za uspešno postopno popolno opuščanje zobnega amalgama.
Okoljski del doktorske naloge obravnava koncentracije živega srebra v urinu (U-Hg) pri 1.412 slovenskih otrocih, vključenih v štiri kampanje humanega biomonitoringa, izvedene med letoma 2007 in 2024. Mediana koncentracij U-Hg se je v tem obdobju znižala z 0,76 ng mL⁻¹ v študijski populaciji PHIME leta 2007 na 0,22 ng mL⁻¹ v študijski populaciji SLO-HBM-II v obdobju 2018–2024, kar sovpada z izrazitim zmanjšanjem razširjenosti amalgamskih zalivk (s 65 % na 3 %) in znižanjem povprečnega števila zalivk na otroka. Večnivojski mešani modeli z naključnimi učinki so pokazali dosleden časovni upad koncentracij U-Hg tudi po upoštevanju demografskih in okoljskih spremenljivk. Vključitev števila amalgamskih zalivk v modele je bistveno oslabila časovni trend, kar kaže, da je zmanjšana uporaba amalgama pomembno prispevala k splošnemu zmanjšanju izpostavljenosti živemu srebru. Z upadanjem razširjenosti amalgama so drugi viri izpostavljenosti, zlasti uživanje rib, postali relativno pomembnejši napovedniki koncentracij U-Hg, medtem ko so otroci, ki živijo na območjih z zgodovinsko onesnaženostjo z živim srebrom, še naprej izkazovali višje ravni. Čeprav je Slovenija postopno opuščanje uporabe zobnega amalgama pri otrocih uvedla že pred ratifikacijo Minamatske konvencije, dolgoročni podatki humanega biomonitoringa ponazarjajo, kako se spremembe virov izpostavljenosti odražajo v notranjih ravneh živega srebra, ter potrjujejo pomen ponavljajočih se nacionalnih programov humanega biomonitoringa za sledenje potem izpostavljenosti, spremljanja njihovega razvoja in zagotavljanja podatkov, pomembnih za ocenjevanje učinkovitosti ukrepov v okviru 22. člena Minamatske konvencije.