Ogledi: 0 | Prenosi: 0
Chagasovo bolezen, ki na področju Latinske Amerike predstavlja poglaviten
zdravstveni problem, povzroča znotrajcelični protozojni parazit Trypanosoma cruzi. V
genomu parazita se nahajata zapisa za dve kopiji z avtofagijo povezanih cisteinskih
proteaz, Atg4.1 in Atg4.2. TcAtg4.2 je glavni nosilec proteolitične aktivnosti in je
odgovoren za procesiranje Atg8 proteinov blizu njihovega karboksilnega (C-) konca. Po
proteolitični cepitvi v Atg8 se izpostavi C-končni glicin, ki omogoči nadaljnji potek
avtofagije in diferenciacijo parazita ter uspešno kolonizacijo človeškega gostitelja. Za
uspešno spremljanje in zdravljenje Chagasove bolezni je nujen razvoj orodij, ki bi
omogočala selektivno spremljanje proteolitične aktivnosti parazitskega TcAtg4.2 brez
vpliva na človeške Atg4 proteaze. Mehanizem vezave substrata in njegove katalize se je
skozi evolucijo dobro ohranil, kar smo pokazali tudi z mutacijo ohranjenega glicina 244,
ki se nahaja tik pred regulatorno zanko in omogoča njeno fleksibilnost, ter z delecijo
regulatorne zanke. Obe mutaciji sta povzročili popolno izgubo katalitične aktivnosti
encima. Z uporabo kombinatorne substratne knjižnice (PS-SCL) smo določili substratno
specifičnost TcAtg4.2. Podobno kakor človeški HsAtg4B tudi TcAtg4.2 na pozicijah P4
in P3 sprejema širok spekter aminokislinskih preostankov. Na pozicijah P2 in P1 oba
encima kažeta izključno preferenco do aromatskih aminokislinskih preostankov na P2 in
glicina na P1, ki so prisotni tudi v vseh naravnih substratih in so se evolucijsko
popolnoma ohranili. Z uporabo razširjene podknjižnice P2, ki poleg naravnih
aminokislinskih preostankov vsebuje tudi nenaravne derivate fenilalanina, smo
sintetizirali izjemno selektivna tetrapeptidna substrata za TcAtg4.2, acetil-Lys-Lys-Cha-
Gly-AFC (Ac-KKChaG-AFC) in acetil-Lys-Thr-Cha-Gly-AFC (Ac-KTChaG-AFC). Pri
obeh se na poziciji P2 nahaja nenaravni aminokislinski preostanek cikloheksilalanin.
Človeškemu HsAtg4B ter človeškim funkcijsko podobnim proteazam SENP1, SENP2 in
UCH-L3, udeleženim v ubikvitin-proteasomski poti, pa cikloheksilalanin ne ustreza, zato
teh substratov ne morejo cepiti. Cisteinski katepsini, ki v zaključni fazi avtofagije
razgrajujejo zajete komponente, vključno s proteini Atg8, oba omenjena sintetična
substrata cepijo zelo dobro, zaradi česar nista primerna za uporabo in vivo. Kljub temu
oba substrata predstavljata dobro orodje za spremljanje katalitične aktivnosti TcAtg4.2 v
pogojih in vitro.
Avtofagija ima poleg ključne vloge pri preživetju parazita T. cruzi znotraj človeškega
gostitelja pomembno vlogo tudi pri preživetju in razvoju tumorjev. V notranjosti
nekaterih vrst tumorjev, kjer prevladujejo acidoza, hipoksija in pomanjkanje nutrientov,
ki jih spremlja tudi povišan nivo reaktivnih kisikovih spojin (ROS), znanih induktorjev
avtofagije, omogoča njihovo rast in napredovanje. Tumorske celice mišjega modela raka
mlečne žleze MMTV-PyMT z izbitim genom za stefin B (PyMT;StfB-/-) imajo v
primerjavi s tumorskimi celicami divjega tipa (PyMT;WT) povišan nivo ROS ter kakor
pričakovano tudi zvišano količino LC3, markerja avtofagije. Dokazali smo, da obe
skupini za preživetje nujno potrebujeta nespremenjeno avtofagijo. Kljub povišani
avtofagiji v PyMT:StfB-/- sta bili obe skupini tumorskih celic v pogojih stradanja z
inhibicijo avtofagije podvrženi apoptozi brez statistično značilnih razlik.
Cruzeva tripanosomoza znotrajcelični paraziti Trypanosoma cruzi cisteinske proteinaze avtofagija avtofagini gostitelji kolonizacija regulatorna zanka stefin B tumorske celice izbiti geni celična smrt disertacije