Ogledi: 1 | Prenosi: 0
V tem raziskovalnem delu smo se osredinili na tri metode mikropreoblikovanja, ki se po svojem fizikalnem področju bistveno razlikujejo. Metode so v industriji že implementirane in optimizirane za zelo konkretne aplikacije, in sicer pri izdelavi zaščitnih elementov na laminacijskih ploščah v proizvodnji identifikacijskih kartic in izdelavi intaglio tiskarskih plošč, namenjenih reliefnemu tisku bankovcev, potnih listin ipd.
K prvi metodi mikropreoblikovanja spada postopek razenja, kjer z izbrano konico enakomerno razimo po površini materiala in ga hladno preoblikujemo. Ključni procesni parametri so: oblika konice orodja (radij), hitrost razenja, pritisk konice v material in število prehodov konice. K drugi metodi spada postopek mikrofrezanja, kjer del materiala z orodjem (mikrofrezalom) pri obdelavi odvzemamo. Relevantni parametri obdelave so: geometrija orodja (radij), globina reza orodja ter vrtilna in podajalna hitrost orodja. Pri obeh metodah igra pomembno vlogo tudi material orodja ter mazanje orodja, ki pa ju nismo podrobneje analizirali. K zadnji metodi spada postopek laserskega strukturiranja, kjer material z veliko koncentracijo energije lokalno segrejemo tako, da nastane lokalno pretaljevanje, izparevanje materiala in celo nastanek plazme. Ključni parametri laserske obdelave so: frekvenca pulziranja laserskega žarka, povprečna izhodna moč žarka, skenirna hitrost in pomik žarka iz žarišča.
V vseh treh primerih smo raziskali vpliv štirih karakterističnih procesnih parametrov ter njihovo korelacijo na geometrijske spremembe (širina, globina, višina, površina na prerezu, hrapavost) ter spremembe trdote na prerezu obdelane površine. V raziskavi smo uporabili tankostenski material iz nerjavnega jekla tipa AISI 304.
Analizo površine smo izvajali z optično mikroskopijo in profilometrijo. Z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM) in energijsko disperzijsko spektroskopijo (EDS) smo pridobili osnovne podatke strukture in sestave na prerezu. Analizo trdote smo izvajali na metalografsko pripravljenih vzorcih z mrežo meritev trdote na prerezu po Vickersu. Izmerjene vrednosti horizontalno in vertikalno od strukture smo modelirali z Gaussovo prilagoditveno funkcijo.
Izmerjene vrednosti analiz so bile vhodni podatki za statistično analizo. Ker smo v vseh treh eksperimentalnih primerih analizirali štiri procesne parametre, je bila na treh nivojih za tak primer eksperimentalnega načrtovanja DoE kot najprimernejša izbrana Taguchijeva ortogonalna tabela L27 (34). Kot pomožni inštrument za statistično analizo smo uporabili programski paket »Design-Expert 8.0«, ki je poleg metode DoE podprt še z metodo odzivne površine RSM in analizo variance ANOVA. Slednja nam je omogočila, da smo na diskreten način identificirali vpliv obdelovalnih parametrov.
Pri razenju smo dobili dobre statistične rezultate, ki nam povedo, da lahko z zastavljenim modelom z veliko verjetnostjo napovemo geometrijske spremembe. Z nekoliko manjšo verjetnostjo lahko napovemo širjenje globinskega utrjevanja, rezultata analize utrjevanja in hrapavosti površine pa sta prenizka, da bi te z dovolj veliko verjetnostjo lahko napovedali, kljub temu pa so nam ti dali neke smernice.
Pri mikrofrezanju, kjer smo analizirali hrapavost obdelane površine, smo dobili nekoliko slabši rezultat statistike, vendar kljub temu dovolj dober, da lahko z dovolj veliko gotovostjo interpretiramo dobljene rezultate.
Dobljeni statistični rezultati laserske mikroobdelave so dobri in zanesljivi. Z zanesljivimi modeli lahko z dovolj veliko gotovostjo napovemo vse geometrijske spremembe obdelave, razen za hrapavost površine.
mikroobdelava razenje mikrofrezanje laser eksperimentalno načrtovanje DoE analiza variance ANOVA