Ogledi: 0 | Prenosi: 0
Osrednja tema doktorske disertacije so nanoporozni materiali za dolgoročno shranjevanje
toplote. Med najprimernejše za tovrstno uporabo štejemo mikroporozne aluminofosfate,
saj absorbirajo veliko količino vode v zelo ozkem območju relativnih tlakov vodne pare.
Kot prvega sem obravnaval AlPO4-34, ki se je v preteklih primerjalnih študijah izkazal z
najvišjo kapaciteto za shranjevanje toplote (472 kWh/m3). S kombinacijo metod jedrske
magnetne resonance, uklona rentgenskih žarkov in kvantno-mehanskih izračunov sem
pojasnil mehanizem desorpcije na atomskem nivoju. Izkazalo se je, da deformacija
ogrodja ob prvih adsorbiranih molekulah odigra ključno vlogo pri stopničasti obliki vodne
sorpcijske izoterme, velikost kletk pa pomembno vpliva na celotno kapaciteto
shranjevanja toplote. S pridobljenim znanjem sem se lotil raziskav naslednjega
aluminofosfata, ki bi po predvidevanjih utegnil imeti še boljše karakteristike za
shranjevanje toplote. S sodelavci z Odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo sem
pripravil mikroporozni aluminofosfat AlPO4-LTA. Doslej je veljalo prepričanje, da
postane AlPO4-LTA nestabilen, ko iz kletk odstranimo molekule, ki usmerjajo nastanek
strukture pri sintezi. Pokazal sem, da temu ni tako, in pojasnil, od kod izvira zmota. Z
jedrsko magnetno resonanco sem podrobno preučil sintetizirani material in ugotovil, da
ima ogrodje veliko težnjo po deformacijah. Prazno ogrodje je zelo hidrofilno in se hitro
zapolni z vodo, pri tem pa se tudi močno deformira. Ker deformacija nima reda dolgega
dosega, se rentgenski uklonski vrhovi močno razširijo. Razširitev uklonskih vrhov je
običajno posledica ireverzibilne amorfizacije oz. sesedanja strukture materiala, kar pa ne
velja za AlPO4-LTA. Pokazal sem, da je proces hidratacije in dehidratacije v tem
primeru reverzibilen in da material tudi ob večkratnem ciklanju ne izgubi svojih lastnosti.
V primerjalni študiji sem ugotovil, da je AlPO4-LTA po zmogljivostih za shranjevanje
toplote trenutno najboljši med vsemi doslej testiranimi materiali za tovrstno uporabo, saj
ima veliko kapaciteto za shranjevanje toplote (527 kWh/m3) in se regenerira pri 10–15 °C
nižji temperaturi od ostalih materialov. Kot perspektivno skupino materialov se vse bolj
omenja tudi kovinsko-organske porozne materiale. Njihove prednosti pred anorganskimi
ogrodji so velik nabor gradnikov (organskih linkerjev in kovinskih centrov), raznolikost
struktur in enostavnost sinteze. So pa ti materiali pogosto manj hidrotermalno stabilni,
njihove vodne sorpcijske izoterme pa premalo strme in/ali pri neprimernih relativnih
tlakih. Težav kovinsko-organskih poroznih materialov bi se lahko znebili z mešanjem
različnih linkerjev v ogrodju, s čimer bi lahko pripravili stabilnejše materiale. Pri takih
materialih je potrebno vselej preveriti uspešno vgradnjo linkerjev, še pomembneje pa je
poznati njihovo razporeditev po kristalu. Ker doslej ni bilo ustreznih pristopov za
določanje razporeditve različnih linkerjev po ogrodju, sem predlagal novega, ki temelji na
meritvah hitrosti prenosa polarizacije med protoni različnih linkerjev. Delovanje pristopa
sem preveril na primeru ML-DUT-5, v katerem sta bila različna linkerja homogeno
razporejena po kristalu. Analiza s predlagano metodo je bila hitra in enostavna.
nanoporozni materiali shranjevanje toplote mikroporozni aluminofosfati jedrska magnetna resonanca