REPOZITORIJ > REZULTATI

Doktorska disertacija

Sinteza in karakterizacija hidrotermalno obdelanih in funkcionaliziranih površin cinka in aluminija

Avtor(ji): Anže Abram (Avtor), Goran Dražić (Mentor)

Datum zagovora: 21.02.2017

Organizacija: MPŠ - Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana

PID: 20.500.12556/ReVIS-15010

Ogledi: 3 | Prenosi: 0

Povzetek

Funkcionalizacija kovinskih materialov s površinsko obdelavo je široko uporaben in zanimiv pristop, s katerim lahko z nanotehnologijo povezane lastnosti implementiramo na široki paleti materialov in produktov. Raziskal sem možnosti uporabe hidro- in solvotermalne sinteze za pripravo funkcionalnih prevlek na aluminiju in cinku z novimi lastnostmi, kot so samočistilnost, superhidrofilnost, superhidrofobnost, fotokatalitičnost, ter izboljšanimi dielektričnimi lastnostmi. Nove lastnosti sem dosegel s pripravo nano- in mikrometerskih plasti titanovega dioksida (TiO2), cinkovega oksida (ZnO) in aluminijevega oksihidroksida – bemita (γ-AlO(OH)) v avtoklavih pri temperaturah do 200 °C v deionizirani vodi, etanolu ter izopropanolu, skupaj s prekurzorji za Ti (titanov(IV) izopropoksid) in Zn (cinkov nitrat heksahidrat, cinkov acetat dihidrat) ione. S hidrotermalno obdelavo substratov iz aluminija sem pripravil dvo- ter tro-slojno plastovito strukturo na površini, sestavljeno iz 1,5–2 μm debele bemitne plasti in nanoplasti fotoaktivnega TiO2. Dielektrični odziv na z bemitom prekrito aluminijevo folijo je stabilen z dielektrično konstanto ε' med 5,5 in 6,5 v širokem temperaturnem (275–350 K) in frekvenčnem (1 kHz–1 MHz) območju. Meritve fotokatalitične razgradnje kofeina sem opravili na hidrotermalno pripravljenem prahu ter na aluminijevem substratu, prevlečenem z nanoplastjo TiO2 in komercialno dostopnim Degussa P 25 prahom kot referenco. Imobiliziran TiO2 pričakovano počasneje razgrajuje kofein kot TiO2 prah, predvsem zaradi manjše aktivne površine. Kljub nižji fotoaktivnosti so imobilizirane TiO2 prevleke velikega pomena zaradi enostavnosti uporabe, predvsem pri ločevanju aktivne substance od medija, manjšega sekundarnega onesnaževanja okolja z odrabljenimi fotokatalitičnimi materiali ter drugih. Pri hidro- in solvotermalni obdelavi cinka se na površini ustvari plast cinkovega oksida (ZnO), katere morfologija je zelo odvisna od pogojev sinteze (čas, temperatura, polnitev avtoklava) ter sestave začetne raztopine (pH, tip in količina Zn prekurzorja). S pravilnim postopkom lahko pripravimo plast 50–100 nm velikih ZnO iglic, ki rastejo iz skupne osnove in ustvarjajo ježasto strukturo. S tem se bistveno poveča specifična površina substrata, ki jo lahko uporabimo kot osnovo pri pripravi superhidrofobnih površin v kombinaciji s fluoroalkil oligosiloksani. Pokazali smo, da take površine onemogočijo adhezijo bakterij (na primeru E. coli), kar je velikega pomena v medicini in prehrambni industriji.

Priloge

Citiraj to delo